dokler

kogar bogovi ljubijo, ostane mlad.
oscar wilde

dokler
še vidiš brsteti pomlad pod snegom
in ti zlatolistje jeseni ne pada v srce,

dokler
zaprtih oči gol plešeš z vetrom,
ko zelenilo dreves polagoma vstopa v poletje,

dokler
še prepoznaš nežnost dotika dlani na čelu,
ki ti pričara nasmeh na obraz,

dokler
nagajivost igrivo odmeva
v tvojih besedah in tvojih dejanjih,

dokler
nosiš v sebi svet,
ki ga deliš, če želiš,

z izbranci,
rojenimi pod srečno zvezdo,
da smejo poznati tvoje poti,

dokler
veš, da od nekoga si,
preko robov minljivega časa,

imaš v sebi dom,
v njem si lahko brezskrben otrok,
brez strahu,

da ti kdo sonce prebarva s temo,
da ti kdo ukrade sanje
in jih upepeli v bolečino spominov,

dokler živiš.

© Aleks 2024

Datum objave: 16. 6. 2024