na valentinovo
orhideja za valentinovo
cvet iz čokolade
temne
kakor moj dan
ptica na oknu
zaplešem tango
v napevu dežnih kapelj
na strehi balkona
beli naliv
plaho poljublja
ognjeno nebo
mojih ustnic
roka na vročem čelu
pomirja
božajoča
polna ljubezni
nikoli ne dajem
nikomur
ničesar
(samo sebe)
vse od prvega dne
prezirane
zavržene
pretrgane
strune klavirja
ki igra
moje sanje
vzdolž noči
© Aleks 2016
Datum objave: 14. 2. 2016
10 comments:
Dragi Aleks, meni se pa zdi včasih, da se ti preprosto premalo ceniš. Glavo gor, pesnik :-)
LPJan
PS pomisli samo kaj vse daješ nam s svojo poezijo...
Dragi Aleks, meni se pa zdi včasih, da se ti preprosto premalo ceniš. Glavo gor, pesnik :-)
LPJan
PS pomisli samo kaj vse daješ nam s svojo poezijo...
Samo sebe.
Spet in spet.
Svetloba, ki je v tem letu živela in umirila in spet živela. Aleks ...
Strune klavirja, polne krikov, polne nežnih mehurčkov hrepenenja, ki se z dotikom tebe, ki se daješ, razdelijo na tisoč delčkov, prepojenih s tvojo ljubeznijo!
O, ko bi imel ustnice, da bi lahko okusil vsaj kakšnega izmed njih!
Matevž
dragi Jan,
hvala za te prijazne misli. ja, v svojo poezijo dajem sebe (najbrž celo tisti del, ki je najbolj jaz) in vendar je včasih to samo nič.
če komu moje besede tu res kaj pomenijo (dobrega, mislim), lahko rečem samo, hvala.
bodi lepo!
a.
Svetloba,
lepo, da si se vrnila tudi sem, na moje strani. časi, ko se nas je toliko pesnikov/pesnic in bralcev družilo tu v cybru, so bili zagotovo najlepši trenutki mojega bloganja. čeprav je, seveda, še vedno lepo... dokler so bralci/bralke in dialog med nami, bo vedno.
dragi Matevž,
tudi tebi hvala iz srca za komentar. ker me verjetno bereš najdlje in še vztrajaš na teh straneh in puščaš sledi, mi daješ upanje, da tu v cybru le nisem povsem zaman.
vse dobro ti želi trenutno en totalno otožen in samozavračajoč se
a.
Dragi naš Aleks!
Mislim, da je res, da te spremljam najdlje. Sicer ne vem točno kdaj si objavil svojo prvo pesem, vem pa, da so bili tvoji in moji začetki nekje blizu. In ja blizu so mi tudi tvoje pesmi. Tvoje veselje, tvoja žalost, sreča in hrepenenje … Tolikokrat kot da bi gledal sebe v ogledalu, a jaz še zdaleč ne znam ubesediti svoja občutja tako lepo kot znaš to ti. In prav zaradi tega tu v »cybru« nisi zaman. Nam bralcem daješ to kar nam mnogokrat življenje ne zna dati ali pa ne znamo videti. Ti pa nam s preprosto besedo daješ ravno tisto, kar v svojem srcu prav tedaj čutimo ali pogrešamo. Ko bi se le ta »cyber« lahko prelevil v en prijeten klepet ob kavi na Tromostovju ali nekje ob Izolski obali.
Zase, kot bralec tvoje poezije vem, da bom vztrajal in ti puščal sledi dokler boš ti. In vem, da boš; kljub totalni otožnosti, samozavračajočnosti, veselju ali sreči.
Pogum, moj dragi pesnik. Nisi sam. Vsaj eden je sigurno vsak dan s teboj. V mislih, besedah in hrepenenju in pričakovanju vedno novih stvaritev.
Drži se!
Matevž
dragi Matevž, hvala ta prijazne besede, za branje, za vzpodbudo. za potrpežljivost z menoj.
zgodi se, veš, da kdaj celo verjamem, da moje besede nekaj pomenijo, da so objem in toplina... pa se potem izkaže, da so manj kot nič...
saj veš, da bom pisal, dokler bom. tako pač je v meni.
pazi nase.
a.
Potrkam na Gregorjevo se jaz pri mojem najljubsem pesniku:)))
Da ne bos mislil, da sem nate pozabila! kje pa! le zivljenje se odvija vedno manj na spletu! Ker objavljam drobnarije na fbju, na blogu skoraj ne publiciram vec, enosatvno nimam casa ob obveznostih, flamenku, delu, potovanjih ( hci studira v madridu in velikokrat potujem tudi tja).
Pripravljam novo zbirko, Aleks! Bil bi cas, da se mi takole enkrat srecamo in objamemo. Kaj menis? Ne vem, pojma nimam, kje zivis, a ko bom sla v Slo, ti prej sporocim, velja?
Pa se danasnji haiku za Gregorjevo:
Na Gregorjevo
ko se ptički ženijo / when the birds mate
ljubezen se naseli / love inhabits
v čas / time
poigravanja © dragica
slike ti pa ne morem pripeti sem!
Velik velik objem!!! Dragica
Pozdravljen Aleks in seveda vsi ostali,
bolj poredko zahajam na net zadnje čase, še k "sebi" bolj malo, pa sem vendarle z veseljem ponovno malo pobrskala po teh straneh in šla pogledat meni malce bolj sorodno temo. Neustavljivo občudujemo romančine ljudi, ki v tem času še vedno točno vedo kdo so in česa si želijo in znajo to povedati na najlepši način - s poezijo. Poezija človeka na nek način predstavi z najmanj besed, predstavi njegov trenutek in njegovo večnost. Lepo je da se takole najdete sorodne duše. Mislim, da Tevža poznam celo osebno in ga lepo pozdravljam, tudi njegova poezija je nekaj posebnega in zelo subtilna.
Nevenka
-@ draga Dragica, en posebej topel pozdrav pa tebi! večkrat grem na tvoj blog in po redkih utrinkih sklepam, da si zaposlena drugje... nova zbirka, praviš? lepo! upam, da bo kakšno obvestilo na blogu, da si jo nekako priskrbim, saj mi je tvoja poezija od vsega začetka blizu (sem pa tudi jz ušel od tam... v eno mesto s podzemno).
vse lepo ti želim!
a.
ps tako velike otroke da že imaš?! saj kar ne morem verjeti, kako čas beži...
-@ Nevenka, pozdravljena!
ljubezen, ljubljenje in poezija so trije 'top' na tem svetu, pri čemer je lahko ljubezen poezija in poezija ljubezen, kot je tudi ljubljenje lahko poezija in poezija ljubljenje.
pravzaprav je poezija vse tisto najlepše, kar se lahko zgodi...
ja, Matevž pa je definitivno fajn fant in pesnik!
Post a Comment