amarcord
spominjam se,
ne kot bi bilo včeraj,
ampak kakor da se je zgodilo sedaj
(ravnokar),
devet besed,
zlomljena perut ptice,
zlomljena veja drevesa,
zlomljeno srce
dvojčka moje duše.
spominjam se,
kako sem drgetal v bolečini,
težki in temni
(pa je bila zgolj odsev tvoje),
jokal sem,
dokler nisem svojih oči spremenil
v sinje cvetove spominčic
za tišino bledega jutra,
za brezup samote noči.
spominjam se,
veš...
prve pesmi, ki sem jo spisal zate
(zdaj je le ena od mnogih)
iz črnila tvojih in mojih solza,
zajecljani poskus objema,
stisk nemoči
in vendar čez rob
poln ljubezni.
spominjam se,
da sem ti hotel biti morje
in zvezdno nebo
(velik, vseveden, večen),
in violinski ključ,
ki odklepa poti nazaj v življenje,
varuh tvojih sanj
in tvoj zavetnik...
kjerkoli, vedno s teboj.
spominjam se,
koliko dobrih želja
sem želel izsanjati tebi
(še vedno jih),
pripel sem ti sončnico na oblak
in za zaprtimi vekami vsak večer tiho
prosim zate,
ki si za zmeraj del mene
in moj.
© Aleks 2014
Datum objave: 6. 1. 2014
19 comments:
"za zmeraj del mene in moj"
Ja, za zmeraj.
Za zmeraj.
Svetloba
se strinjaš? da eni so taki, kajne? ne samo nepozabni (pravzaprav nepozabljivi, ker mislim v nedovršniku), ampak resnično blizu. vedno nekje z. (za) zmiri.
Veš, ko daješ sebe, daješ veliko.
lp, bralec
Spominjaš se.
A spomin bo ostal vse do zadnje postaje, kjer se vse spet na novo začne.
Hvala ti, da smem najti v tvojih pesmih svetlobo za nov korak. Biblijo pa sem že zamenjal za tvojo poezijo!
-@ bralec, vse bolj se mi skozi čas zdi, da je vse to odvisno od prejemnika in ne od darovalca. lahko daješ (ali dobivaš) samo drobtinice, pa pomeni veliko, lahko daješ (ali dobivaš) veliko, pa ne pomeni nič. (a nekateri ljudje se vsekakor dotaknejo duše in ostanejo v srcu za zmeraj.)
- @ dragi Matevž, ali imajo spomini smisel, če se ne obujajo v dvojini? so v nasprotnem primeru samo prilivanje olja na ogenj bolečne? ali nekega dne postanejo nekaj toplega, kamor se lahko zatečeš, tudi, kadar si sam? (veliko vprašanj, malo odgovorov, kajneda?)
moje pesmi tolažba (tako razumem tvoj stavek)? si prepričan, da v njih lahko najdeš svetlobo? sam jih včasih čutim kot eno veliko žalost. ali nebodigatreba (kot sebe). čeprav brez njih jaz ne bi mogel (pre)živeti.
eh, naj ta dolga zima že enkrat mine. naj pride pomlad.
pa lepo bodi/-ta/-te!
E, dragi Aleks! Spomini imajo svoj smisel, zagotovo. Četudi jih ne obujamo v dvojini, ti dajo neko toplino, četudi zaradi njih kdaj pa kdaj ali vedno, potočimo solzo, vendarle iz njih (če so spomini lepi), žari toplina. Sam ne gledam na njih kot prilivanje na ogenj bolečine, sam jih doživljam kot košček lepote, ki sem ga smel kdaj okusiti v svojem življenju, kot takrat tistega znanega dne na tistem znanem kraju, ob tisti znani uri, (joj bere se kot tista znana obtožnica), ko sem čutil bližino (saj veš koga).
In spomini lahko celo delajo čudeže, verjemi! Misli na nekoga so me že tolikokrat pripeljale k tej osebi ali pa njo k meni.
Tvoje pesmi – tolažba? DA! Zame da! Četudi kdaj temne in samotne, vedno v njih najdem nekaj, ob čemer začutim toplino, vedno najdem košček s katerim se poistovetim, ki mi daje nov navdih, nov polet do naslednje tvoje pesmi, do naslednje tvoje misli v tisoč in eni noči.
Kaj misliš katera je prva jutranja stran, ki jo odprem, ko se zažene računalnik? Ali zadnja, ko ga malo čez polnoč ugasnem?
Veš, nisi edini, ki ne bi mogel živeti brez tvojih pesmi! Zato piši, piši Aleks, saj s pisanjem bogatiš sebe in druge, ki željno čakamo tvojih novih dotikov!
Matevž
dragi Matevž, to o spominih si pa tako lepo napisal, da se takoj vidi, kako lepo dušo imaš... moji spomini pa so lepi (čeprav so povezani tudi s težkimi trenutki), a spominjanja bolijo, ker mi pripovedujejo, kaj sem imel; in tega, verjemi, se spominjam vsak dan (in ga še vedno cenim, spoštujem in imam rad. zelo. in bi rad, takole, ko ležim buden v zelo temnih nočeh... ne samo sanjal njegove besede. (kar je sicer pogosto).
pesmi so kakor oči, ogledalo duše, le da se v njih ni mogoče zastreti. če jih je (še) moč (za)čutiti, niso zaman. (ob tem, ne samo mimogrede: kje so tvoje pesmi?)
in če sem danes tvoj "prvi"... ti želim dobro jutro.
naj te ne grejejo samo spomini!
a.
Dragi Aleks, to o »lepi duši« si malo zgrešil, pa naj ti bo. Je pa pobožalo. Tisti, ki se menda »spoznajo na duše« pravijo drugače, a vseeno hvala. Spomini bolijo, vem, a vseeno iz te bolečine lahko človek tudi potegne veliko lepega. To, da si sploh imel. Mnogi nimajo še to. To, da so bili trenutki v dvojini prežeti z bogastvom, ki vsaj globoko v duši ne bo nikoli minilo.
Ja vem, da boli – prekleto boli, ko vsega tega enkrat več ni. Domača mi je ta bolečina. Tudi meni vsak dan. Žal je to cena življenja. In vendar so spominjanja kljub temu lepa.
In kljub temu ali pa prav zaradi tega, moraš v življenju narediti tud kak nov, drznejši korak.
Čeprav ti ga delaš vsak dan. S svojimi mislimi, s svojo pesmijo in prepričan sem, da se bodo v nekem jutru dotaknile prav tistega, ki ti je dan na tvojo pot. Samo zaupati in verjeti moraš.
Moje pesmi so še vedno tam. Res je, da na novi strani, a še vedno so tam. Objavljam res ne več, ker sem se v nekem trenutku čutil tako …, ne vem kaj. A morda pa še pridejo kdo ve.
Zagotovo pa pridejo letos v knjižni obliki. Nekje v jeseni. Upam, da jih boš lahko tudi ti mogel vzeti v roke. Še prej fotografska razstava s haiku-i. Iz srca vabljen(i) že sedaj. Tisto pravo vabilo še sledi. Ko bo čas.
In veš, tudi tema je lahko lepa. Si videl sinočnji Mesec? Ne morem ti ga več poslati, ker (saj veš zakaj) čeprav bi želel. In ja, bil si »moj prvi« v tem deževnem jutru. A tudi deževni Aleksi so lepi!
Lep dan ti želim! Zapleši v dežju!
Matevž
ej, dragi Matevž, kdo pa se bolj spozna na duše kot tisti, ki piše pesmi? brez skrbi, jaz vedno najdem tiste najlepše na svetu, le da sem sam premalo dober...
veš, zadnje čase nasploh razmišljam večinoma bolj težke stvari. in se bojim. kot bi se nekaj polomilo v meni. saj še koga nasmejem, kdo mi razkuštra lase, me stisne, objame, spi z mano, ampak... včasih se mi zdi, da ne občutim ničesar. da se me nič ne dotakne. in včasih preveč.
super, da ti še vedno ustvarjaš, čeprav ni novih stvaritev na tvojem blogu. in hura za novo knjigo. bravo, veselim se zate! čeprav najbrž ne bo tudi elektronska? jz imam ful rad e-knjige, ful sem se navadil na bralnik in na telefon (no, kdo ni za nove stvari?). da si ne le mojster besede, ampak tudi ena a fotograf, pa vem že dolgo.
dežja še vedno ne maram, včasih kaj pozoblje moj mesec, in včasih pišem z zvezdami na nebo. v dežju plešeš, ko si pijan (lahko tudi od sreče), še vedno pa se rad klatim naokrog brez dežnika (minus pljučnica). in zdaj me po dolgem dnevu čaka velika starbaks šalica vroče čokolade.
kaj vročega želim tudi tebi.
a.
Odlično, Aleks! Pri tej tvoji pesmi se mi pa najbolj dopade zaključek, kako si prešel iz preteklika v sedanjik in na videz neopazmo veliko poveš.
:-)
verjel ali ne, zaključek te pesmi je imel kar nekaj različic, in nobene nisem maral... do tega zaključka sedaj. najbolj prav in tako je.
sicer pa, hvala.
v tišini
čas hiti
počasneje
Matevž
težka misel, dragi Matevž! meni se zdi, da predvsem leno kaplja ponoči; ko se prebujam sredi noči in se mi kakšno uro ali dve vrtijo kolesca v glavi kot da bi bil na atomski pogon. potem pa počasi le zaspim nazaj. jebiga, insomnia pač.
ampak čez dan včasih pa še preveč...
lahko noč (ali dobro jutro)
a.
Dober si!
hvala, Veter, če misliš pesem, čeprav... če misliš kaj drugega, pa... pa bi rad bil.
Slab fant ne (z)more ustvarjati dobre poezije. Ti pa si dober!
Matevž
p.s. se pa opravičujem ker link na mojo stran ni deloval. na delu so bili "grdi škratje"!
dragi Matevž, hvala - tudi jaz poznam spletne škrateljce, ki znajo kaj zakuhati!
poigravanja © dragica
Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav moškega. / You have to love somebody, even a man.
Ko se te v polnosti dotakne pesem nekoga drugega, je to res prava pesem za vse case!
Bravo!
imeti rad ima veliko odtenkov vseh barv.
jz sem, recimo, skozi življenje vzljubil dušo ptice. drevo. tudi kakšno okamnelo srce. enega angela.
...
v kaj se zaljubljamo?
Post a Comment