slovenski center PEN

za mojo ptico v duši,
ki je navdih za tisto najlepše, kar jaz napišem

tako jaz vidim pesmi in pesnike.
kdove, kako jih vidiš ti?
mislim,
da je vsaka prava pesem
svoboda.
da v njej si to, kar si.
ne več, ne manj.
in tudi nič drugega.

pesem je anatomija duše.
najde besede za najgloblji strah,
ki ga človek ne prizna niti sebi
v najbolj svinčenih nočeh,
zrcali najbolj intimno grozo, ko se zave,
da je zmanjkalo sanj,
da je obstal pred poslednjimi vrati.
pesem je pribežališče,
objem,
in vanjo pesnik posadi svoje zadnje upanje,
tik preden v njem za zmeraj potone,
da bi nekoč nekje znova vzbrstelo -
mogoče v bralcu, ki ga bo našel,
ko bo iskal drevo
za čoln
po vélikem brodolomu
(ljubezen ve, da ni smrti).
zna govoriti o dečku,
ki brezskrbno skače visoko čez bele oblake
in igra nogomet s soncem
pod modrim šotorom neba.
takrat, ko so vsi goli njegovi.
ko vzide luna,
je pesem poetu najstrožji
in najvišji sodnik.
pesem je spoved
in vsaka izpoved je pesem,
ker tudi tedaj, ko ne zapisuje ničesar,
ampak le nemo ihti v temino noči,
skozi vsako črko solza pesnik
daruje sebe.

mislim,
da je vsak pravi pesnik
odjek svobode.
kot dovoli sebi, dopušča vsem,
da so tisto, kar so.
ne več, ne manj,
in tudi nič drugega.

pesnik zmore slišati drugo srce
in biti v sozvočju z njim.
pesnik razume veliko,
ker je sam večni popotnik
od najglobljega pekla do najvišjih nebes,
vstaja, in pada, in znova vstaja
v žgočem notranjem ognju začaranega
kroga življenja
skozi ves svoj skopo odmerjeni čas.
ne sodi,
ker ve, da ne more soditi nikogar,
dokler ni (bil) on sam,
in ne kamenja,
ker ve, da ni (bil) nikoli brez greha.
pravi pesnik je tisti, ki vstane proti vsaki krivici,
vedno,
tudi ko se zgodi najmanjšemu med najmanjšimi,
četudi je sam manjši od vseh
(ali med vsemi največji),
ker je vsak pravi pesnik otrok,
ki še zna pisati
in brati
govorico srca.

© Aleks 2013



Datum objave: 8. 4. 2013

9 comments:

poigravanja © dragica čarna said...

Hehehe, kaksna avreola pesniku!!! Skoraj bozanska!
Takih pesnikov, Aleks, danes med priznamimi in uveljabljenimi pesniki ni.
Lahko ga najdes zgolj med tistimi, ki posiejo v tisini, zase in iz sebe in jim je afirmavija figo mar, sploh pa vsa elitna drustva.

Kako se, se jaz znasla v Penu, mi ni jasno, a sem tam in sem se vclanila tudi v zenski odbor Pena. Jutri bo na centru Pena branje, Tajda Lekse bo brala moje pesmi. Ker ne bem, kje zivis, kje delas, ve si kje blizu Lj, lahko pokukas, izjemne zenske energije bodo jutri predstavile razlicne pesmi.
In ce mene vprasas, jabolko spora je bilo potrebno, da se razcisti, da se prevetrijo misli in da se v dusi napravi red. In da se jasno da vedeti, da ljudje, ki zlorabljajo in izkoriscajo druge za svojo oblast, niso in nikoli ne bodo pesniki, niti tisti, ki se prodajajo oblastnikom, da so pri koritu in se promovirajo njihova dela.

tjaž said...

V pesmi pesnik pokaže svoj pravi jaz. Aleks, pod to pesem, razmišljanje pa se lahko samo še podpišem.
Res je, pesem je govorica srca, ki se ne more pretvarjati, ki se ne more skriti za umetno fasado, saj se le-ta slejkoprej izgubi.
Čudovito!

Uživaj v pomladi!

aleks said...

-@ Dragica: Flaubert je nekje izjavil, madame Bovary, to sem jaz, in to se mi zdi ena najbolj točnih definicij poezije (jaz sem za to porabil sicer malo več besed, ampak mislim natanko tako - da smo v svojem pisanju najbolj mi). da je pri tem treba življenje (in ljudi) ne le poznati, ampak tudi razumeti, se pomoje razume samo po sebi. vse ostalo iz tega logično sledi. tako, vidiš, nič kaj božanskega, bi rekel, ampak zelo človeškega, se mi zdi.
ne tako kot jaz, torej - ampak kako pa ti vidiš poezijo? (seveda ni treba odgovoriti, če nočeš, bi se mi pa zdelo zanimivo)
slovencelj pa pride povsod, zgleda.
draga Dragica, hvala, da si se spet oglasila, lepo!
ps všeč so mi, razpokani časi!

@ tjaž: pozdravljen, in hvala tudi tebi! ja: notranjost je tisto, kar najbolj navdihuje, pomoje (saj vem, da to ne sodi glih v to pesem, ampak morda kdaj spišem kaj tudi o tem). in najbolj intimna poezija je tista, ki jo imam jz najbolj rad.
kaj pa navdihuje tebe? (velja enako kot zgoraj)

bodita lepo, oba!

Professor said...

IMHO, si prikazal "ideal poeta"!. Sicer po modernizmu hodi poezija v razne smeri, a za nas "pravi" poetje povejo tako kot ne-poeti ne morejo. Zato človek tudi gravitira k umetnosti. Tisto, kar opisuje gospa zgoraj so prej ko slej le literati. kako, se strinjaš?
navdih je po vsej verjetnosti poetu vse – verjetno pa ne tudi vsak ;-)

tjaž said...

Če vtipkaš v stricu Googlu besedo Poezija – WIKIPEDIJA, ti bo vrglo ven 51.900 zadetkov. In ko prebiraš od vrha navzdol, začneš videvati koliko zvrst poezije pozna človeštvo.
Sam menim, da je Poezija samo beseda srca. Vsaj jaz tako čutim. Beseda notranjosti, ki bralcu pove kako v tistem trenutku čuti in razmišlja pesnik. Ki bralcu razkrije njegovo notranjost, bolečino ali veselje.
Najbrž se marsikdo ne bo strinjal z menoj, a menim, da je Izpovedna poezija tisto naravno, kar nam božanstvo daje skozi besedo.
Sam najpogosteje pišem, ko sem sam. V dobesednem pomenu te besede ali pojma. Takrat sem najbližje svoji notranjosti, takrat sem najbližje samemu sebi.
In to sem vedno bolj pogosto.
Pišem, ko je bolečina prehuda, da bi jo zmogel premagovati sam. Pišem, da odprem ventil in svojo notranjost delim.
Pišem tudi v sreči in veselju in smehu, a takrat je moja beseda polna metafor zavitih v pajčolan.
Ko udari bolečina, beseda postane beseda kmečke žene. Preprosta in razumljiva.
In kdaj nastane tvoja pesem, Aleks?

Ostani pomladen!
Tjaž

aleks said...

-@ Professor, ne, ne, zagotovo ne vsak. lahko pa te ista oseba navdihne do pekla - in do nebes.

-@ dragi tjaž, po tej cifri bi lahko rekel, kolikor bralcev, toliko definicij poezije (če pustiva literarno vedo ob strani). no, saj verjetno je res, da v poeziji (umetnosti) vsakdo daje najbolj sebe in tudi išče sebe, in tu smo si lahko zelo, zelo blizu.
tvoje pesmi me zmeraj presunejo, včasih se mi zdijo kakor zaprte poti... glej, zdaj je pomlad, naj tudi tebi posije kak topel sončni žarek!
jz upam, da je izza vse žalosti v mojih pesmih vsaj kdaj čutiti tudi tisto svetlo stran: ljubezen in upanje, ki sta v meni. do ljudi, do človeka, do moje ptice v duši.

sonce,
a.

Anonymous said...

Aleks ...

pesem me je pripeljala
pesem me objema
pesem sem vedno, ko preberem tvojo
pesem (vedno vedno).

Pesem imam v dlaneh (hočem-nočem).

Hvala, Aleks. Hvala, Pesnik!

Svetloba

Anonymous said...

Pesem je lepa, toda sam se m bolj bralec, veš.
lp, bralec

aleks said...

-@ bralec, vsak pesnik je tudi bralec. in vsak bralec je (vsaj malo) tudi pesnik. a ni?

-@ Svetloba, vsak človek je pesem. vsaj kdaj. mogoče pa vedno.

hvala obema za komentar, in prav lepo bodita/-te!

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.