in vendar...
ovit v cigaretni dim
mi pripoveduješ,
kako si izgubil službo,
in jaz strmim v tvojo zgodbo
široko razprtih oči.
nekoč sem te ljubil,
bila je lepa ljubezen,
spominjam se sporočil,
ki sem ti jih v temi pod odejo
pisal na svoj mobilni telefon,
kadar nisva mogla biti skupaj,
včasih je ob meni takrat
ležal kakšen drug fant,
vendar mi nikogar ni bilo mar,
ker sem imel rad samo tebe,
rad sem imel tvoje grobe besede,
tvoje čutno telo in trde moške poljube,
a zaljubil sem se
v tvojo krhkost,
neke neskončne noči,
ko se je v tvojo bližino
naselila smrt,
držal sem te v naročju,
jokal sem tvoje solze
in si želel,
da bi pokopavali mene,
čeprav je bilo najlepše
biti živ in se ljubiti s teboj.
potem si odšel.
slovo je bilo trpko kakor konec poletja
in jaz sem hotel pasti s sveta.
zdaj pa mi je samo žal,
da se dogajajo krivice,
poslušam te in ti pravim,
veš, da ti bom pomagal,
naj te nikar preveč ne skrbi,
če hočeš, ti posodim denar
ali pokličem prijatelje
(morda ima kdo kakšno delo zate),
in večkrat se morava dobiti na pijači,
zdaj ne smeš biti preveč sam.
rečeš mi, hvala (menda prvič),
in
vedel sem, da se lahko zanesem nate,
mene pa je sram,
ker me ne zebe v dušo,
ker ti ne morem -
kakor nekoč -
dati niti koščka sebe.
kajti ko sva se poslovila
in sem odšel svojo pot,
z rokami v žepih
(ne da bi se še enkrat ozrl),
sem se zavedel,
da sem ves čas
mislil na nekega drugega moškega,
ki je bil tisti dan zelo srečen
(in jaz z njim),
in na objem njegovih besed
zjutraj v dežju.
in vendar je nekoč bila ljubezen.
© Aleks 2009
Datum objave: 14. 4. 2009
20 comments:
Dragi Aleks, dobro jutro!
Ne moreš dati niti koščka sebe, praviš, in vendar je še ljubezen v tebi, v drugačni obliki, sicer te pesmi, besed obžalovanja in sočutja ne bi bilo. Vem, da to ni enako, da ni isto, vem.
Sinoči sem gledala oddajo Soviet Story (bi bolj spadalo k tvoji prejšnji objavi) in sem jokala, kot že dolgo ne. Nisem in nisem mogla na blogu objaviti radosti, ki nama jih je z možem dala narava v prazničnih dneh. Kam gremo, kam? Bo ljubezen še obstojala, je ne bo čas, v katerem živimo, uničil, izničil? Občasno me je strah, strah, ne zase, pač pa za vse rodove, ki sledijo tistim, ki smo večji del svojega življenja že dali skozi in nam je bilo po svoje zelo lepo.
Želim, da bi tvojemu prijatelju uspelo pre-živeti, ohraniti pogum! Vsaj to. Obema pa, da bi se vseeno radostila tega, še enega lepega pomladnega dneva! Pozdrav v nov delovni teden - krajši, česar sem se v aktivnem času vedno veselila. Kdo drug pa bi prav rad delal dan, dva več, kajne, če ...
draga Alenka, dobro jutro tudi tebi!
saj v resnici niti ne bi rad, da bi se vrnila ljubezen do njega, to je minilo... le nekam čudno tuje mi je bilo v duši tisti dan. ker mi je nekoč veliko pomenil. jasno, da mu pomagam, je pa oni drugi moški zdaj dosti pomembnejši v mojem življenju.
samo štiri dni službe je božansko :). sploh po tem koncu tedna :)
mislim, da bo ljubezen vedno preživela. tako kot upanje.
lepo se imej, veliko s soncem obsijanih trenutkov ti želim,
a.
Berem tvojo pesem. Ne bom o krzi in tem času, ker bi lahko zapisala gore in gore vsebin, ker se jo da povsod čutiti in upam, da se bo prav kmalu nekaj spremenilo ... ker vsi nekako drvimo navzdol... tudi jaz pozna zelo veliko ljudi, ki so v podobnih stiskah.
Bom pa zapisala nekaj o ljubezni.
Brala sem tudi Alenkino pisanje. Zelo lepo je zapisala. Res mi je všeč.
A veš, če ti je nekdo bil nekoč zelo blizu in si ga imel zelo zelo rad.
Če ne nosiš na sebi neke teže (oz. si izbrisal vse slabo, kar te je doletelo ob slovesu) ni težko prebuditi ob s snidenju z nekom tiste tople občutke... Kajti ti bodo ostali in ostanejo.
Mogoče res to ni več tista ljubezen, ki te povezuje tudi fizično, tiste želje so ugasnile.
A nekaj je še vedno v tebi ... imeti nekoga rad in mu po svojih močeh stati ob strani v takih trenutkih.
Zelo dobra oseba si Aleks in zelo lepa pesem.
Krasen teden ti želim zate in tudi za tvojega prijatelje, da se mu vse dobro reši, kmalu, prav kmalu :))
Vilinček, imaš kar prav, kriza se nas res vseh nekako dotika.
o svojih občutkih in pesmi sem nekaj že Alenki napisal (da se ne ponavljam ;)... pač prisluhneš, in... kaj vem, verjetno res ne moreš kar mimo nekoga, ki ti je nekoč nekaj bil. a tisti "nekaj" se je skozi čas nekam izgubil.
jz sem te dni sončno, enako želim tudi tebi (in vsem),
a.
Četudi se z nekom posloviš in gresta vsak k sebi, v trenutkih, ko človek »kliče na pomoč«, ne moreš ostati hladen. Takšno je tvoje srce, Aleks. Še eno takšno srce poznam. Ko ne moreš, ne zmoreš ali pa preprosto ne znaš reči NE. Pa čeprav samo prisluhneš in ničesar drugega ne storiš, daš – daješ samega sebe. In to dajanje je včasih veliko bolj pomembno kot konkretna pomoč sočloveku.
Ne samo zaradi ljubezni, ki je bila nekoč, pač pa zaradi človeka samega.
Ostani takšen!
Takšne ljudi svet današnjega časa potrebuje!
Skozi poezijo v prozi, kakršna je ta tvoja stvaritev, ti naj Nebo da moči, da v takšnih trenutkih nikoli ne boš znal reči NE!
Matevž
ej, dragi Matevž, in vendar znam reči tudi ne, če sem mnenja, da je treba, veš.
s pesmijo pa nisem niti najmanj mislil na neko (po)hvalo, ko sem jo pisal; spreletelo me je ob občutku, kako je čustvo, ki je nekoč bilo ljubezen, sčasoma postalo... kaj vem, samo še sočutje s človekom, ki je v stiski.
sam sem pa zelo hvaležen, da je nekaj resnično plemenitih ljudi del mojega življenja.
:)
Včasih gre res le za sočutje ... včasih pa so te vezi veliko močnejše.
A si ne upamo predati znova tistim bolj gorečim močnejšim čustvom, morda tudi zaradi izkušnje, ki bi nam lahko znova prinesla bolečino. Postavljamo si meje, ker ne vemo, kaj nam bo to prineslo? Ne vemo niti kaj čuti do nas oseba, ki nam je bila nekoč zelo ljuba.
Oba z Matevžem mi bodita nad vse lepo...
Vaju objemam.
In še to. Vsi si želimo, da so čustva obojestranska. Želimo si toplih vezi in sreče.
Želimo si dajati in prejemati tisto najlepše od nje.
To je smisel ljubezni.
ker me ne zebe v dušo,
ker ti ne morem -
kakor nekoč -
dati niti koščka sebe
...
ostajam pri tvojih besedah
(Pesnik-Človek boš že vedel)
Svetloba
-@ Vilinček: čustva, draga Vilinčica, so v tem primeru zagotovo na obeh straneh nekaj, kar je že minilo. najbrž bi on čutil nekaj podobnega zame - le da se jaz verjetno v stiski nikoli ne bi obrnil nanj.
ljubezen je pa zagotovo nekaj najlepšega na svetu.
no, jz sem za zdaj v redu :)
upam (in želim), da tudi Matevž.
tudi ti bodi lepo!
-@ Svetloba, pravzaprav lahko - v kakšnem drugem kontekstu – zveni še dosti bolj boleče.
lepo bodite, vsi,
a.
O ja, Aleks, sem med rožcami. Ampak med tistimi pravimi, ne tistimi v prenesenem pomenu.
Med tistimi v prenesenem pomenu sem samo takrat, ko prebiram kakšne besede Pesnika.
Naj bo sonce za vse!
Matevž
poezija zna bit opojna stvar ;)
:)
res se vsi lepo imejte,
a.
ps no, saj sem jz tud kdaj kakšnih besed pijan...
in vendar je nekoč bila ljubezen.
...
nekoc si ga ljubil,
bila je lepa ljubezen..
lepa ljubezen kot ta otozna pesem, ki je na nek nacin odkup za to, da ljubezni ne cutis vec.
odkup? ne vem, ne čutim se krivega (konec koncev je on bil tisti, ki je odšel, čeprav zdaj vem, da ne bi ostala skupaj), ljubezni ni več, na nobeni strani, le tako je… kot pravi pesem :)
bodi dobro in lepo se imej,
a.
Zdaj, ko sem prebral pesem, razmišljam o tem, kako človek (menda) lahko ljubi le eno osebo. Čeprav imamo do drugih lahko spoštljiv odnos, nekomu pomagamo kot človeku, vseeno tudi največji filantrop zanj ne bi naredil isto, kot za npr. svojega partnerja, otroka, sestro, babico, prijatelja, sodelavko, znanca. Pravzaprav imamo že te osebe hierarhično razporejene. Sploh pri partnerju je ta posebnost, da se oseba na tem položaju lahko zamenja, četudi nam ni povzročila nekega gorja ali namerno zadala bolečine. Nekdo je prej imel pri tebi posebno vlogo, sedaj pa je nima več. In te nekako malo zazebe v dušo, ko se zaveš, da je bilo prej nekaj velikega, sedaj pa tega kar ni več, čeprav je nekje drugje prav tako nekaj velikega (upam, da sem tvoj verz postavil v pravi kontekst). Tako delujemo. Ne vem ... moram reči, da je pesem name zelo močno učinkovala, popolnoma orošene oči imam, nekako čustven sem postal.
Tudi jaz bi ti tako kot Vilinček dejal, da si zelo dobra oseba.
Sončen konec tedna ti želim,
Domen
"In te nekako malo zazebe v dušo, ko se zaveš, da je bilo prej nekaj velikega, sedaj pa tega kar ni več…" se mi zdi, da tvojemu razmišljanju ni kaj dodati, se strinjam s teboj.
le o tistem zadnjem bi rekel, da sva si glede senzibilnosti najbrž kar podobna.
lep vikend tudi tebi :)
Se vama pridružim v čustvovanju. Tudi jaz sem danes taka.
Vaju oba toplo pozdravljam oz. vse na tej strani.
In krasen vikend želim.
ti si pa itak iz mavrice stkana Vilinčica :)
lep vikend,
a.
Ti me kar jezi ja :)) Pa še res sem danes mavrična...
Uživaj mi in hvala :))
eh, Vilinček, pa menda ja ne...
lepo bodi(te),
a.
Post a Comment