nagelj z angelovega groba
Črni slavec igra na prazne dupline lobanje,
tam, kjer se je zlomila moja poslednja skrivnost.
Na kaj je mislil moj zadnji pogled,
ki je zaplesal v pološčeni gladini morja,
na Njegovo naročje ali na dolgi pohod v temo?
Črni trni klijejo iz molčečih ust angela,
tam, kjer je nebo pokleknilo pred čustvi človeka.
Katera beseda se je zganila v moji zadnji tišini,
ko so nemirne dlani, ki so spoznale samoto,
z nepredirno kopreno zastrle moja obzorja?
Črni konjenik z ledenim dihom bdi nad menoj,
tam, kjer je življenje umrlo pred mano.
Koga sem sanjal v svojem zadnjem objemu,
ko sem padal v mehka krila pozabe,
da se ne bi še enkrat dotaknil dna?
Nisem se bal črnega glasnika smrti,
slutil sem, da je bel,
bel za obsojenega na smrt brez zločina,
bel in nedolžen kot čipke na mojih vekah
na najbolj turobno jutro prekletih.
Zdaj vem, kaj sem opeval v smrtno zoro sanj,
močan in krhek obenem,
v trenutku, ki mi je dal in vzel vso bolest,
temo in svetlobo in jok in smeh in strah in pogum,
sem pel o ljubezni… samo o ljubezni.
Luna je mrtva in sonce ne bo več vzšlo iz valov.
© Aleks 2007
19 comments:
lepo - a temno. pretemno... aleks?
lp, bralec
pesem deževnega nedeljskega večera, z vsem, kar prinaša s seboj.
se strinjam z bralcem: žalostno in lepo
kot nedeljski večeri (vsaj moji, vsaj včasih)
Pel si o ljubezni... samo o ljubezni... Na način, kot jo čutiš, kot jo doživljaš.
Topim se, ko te berem, čeprav je ta pesem malo v temnejših odtenkih. Ampak me vsakič tako močno potegneš, da to ni res.
Se še vrnem nazaj in kaj pokomentiram. Danes le divjam in divjam... A še pridem kaj. Tudi tisto tvojo zgodbo, ki se rojeva na tvoji strani imam v bližnji prihodnosti bolje predelati. Prebrala sem le koščke, ker se ne dohajam. Imaš dušo pesnika in pisatelja.
Super!
Uživaj v vsem kar počneš in seveda krasen, čudovit, nasmejani, sončen teden... popln navdiha in veliko, veliko, veliko ljubezni :))
Vilinček!
Dragi Aleks!
Spet ti je uspelo; občutje srca preliti med nas tvoje bralce in prijatelje. Toda to ni samo to! V tvojih besedah, verzih najdem tudi sam svoje občutje zadnjih dni. Tudi sam se sprašujem: »Na kaj je mislil moj zadnji pogled,
ki je zaplesal v pološčeni gladini morja,
na Njegovo naročje ali na dolgi pohod v temo?«
Krasna izpoved, dragi prijatelj! Srce, ki pozna ljubezen, pozna tudi bolečino!
Hvala ti!
Matevž
-@ vilinček, hvala! ja, tokrat res malo temnejši toni... tudi ta občutja so del mene. v pisanju daljše zgodbe pa predvsem uživam :))). se moram spet kaj spraviti k pisanju...
ti pa le prifrfotaj še kaj naokrog,
a.
-@ dragi Matevž, veš, je ful lepo, če se kdo najde v tvojih verzih, in obenem težko, ker vem, kaj pomenijo meni in kako boli ali je bolelo tisto, kar je (bilo) za njimi.
lep dan,
a.
Joj, kako bolijo včasih pesmi:))))
Temne metafore so kot prikazen smrti, le da je ta v tvojih očeh bela in svetla.
Ne maram temnih pesmi, zato sem tudi počakala s komentarjem pri tvoji pesmi, kot ne maram svojih, ki so včasih hote temne, kot da bi se hotela smiliti sama sebi.
Mar to počneš tudi ti?
Sicer pa dobra pesem.
Pozdrav, neikka.
ne. nikoli. lahko se mučim, trgam, ugonabljam, cefram na koščke, sovražim..., to pa je občutek, ki ga ne prenesem (ne samemu sebi ne drugim).
sicer pa hvala :)))
Tudi sama preziram občutek, da bi se smilila, a včasih se zalotim...)))
Ok, upam, da te nisem prizadela.
Le povprašala sem malo bolj radovedno.
lep večer imejta.
neikka
oh, ne, ne, nikakor ne... samo odgovoril sem :))).
Enako!
mračno, res... a kljub temu je lepota v tej turobnosti...
pozdrav, aleks!
Polona, hvala in pozdrav :)))
Vrnila sem se in še enkrat prebrala tvojo pesem... Moja domišljija je taka, da vedno dreza in dreza v nekaj, tiste drobne pikice. Iz ene tvoje besede bi lahko nastalo 100 mojih...misli me vodijo na vse strani. :))
Kar se tiče same oblike pisanja...(ritem, melodika) enako kot pri Matevžu, Neikki in še kom...sploh ne komentiram več, ker imata oba tisto melodijo v ušesih....Vajine pesmice so vedno bogate in zelo spevne, čeprav niso pisane v rimi. Jaz sama nimam strokovnega znanja in je le posluh tisti, ki me vodi in pač moje lastno doživljanje skozi njih. Jih pa zelo močno začutim. Najbrž je eden izmed vzrokov tudi ta, ker jih berem doživeto. Zanimiv mi je bil tale delček. zdaj če bi se lotila celote, bi nastalo preveč stavkov. Bom pa se skušala potopiti v tale odstavek oz. verz...
---------------------------------
Nisem se bal črnega glasnika smrti,
slutil sem, da je bel,
-----------------------------------
Črn glasnik smrti, ki je v bistvu bel. Zakaj je zate bel?
Ker ga tvoja duša ne vidi, kot nekaj tebi grozečega... Ker ne iščeš v njem temne plati. Gledaš ga z drugačnimi očmi. Mogoče ti je celo segel globoko v srce in ga čutiš s čustvi, morda ga celo ljubiš. V njem iščeš morda celo delčke, ki jih sam ne vidi. Lepoto, ki jo nosi pod svojo masko... Priložil si sliko maske, pa me je nekako potegnilo... :))
Ne bom več nadaljevala... Ampak hotela sem ti samo prikazati, na kak način mene vodi tvoja pesem. In rada prihajam na tvoje strani...oz. še nekaj je takih.
Super!
Si še pišemo, se še klikamo... nič, zdaj pa na delo... moja pavza je mimo... :)) gremo garati
Uživaj!
Vilinček!
Wow, super, hvala :))). Veselo presenečen :))). Brati interpretacije lastnih pesmi je nenavadna izkušnja (še jaz odkrijem kaj novega :))). Ne, rim pa ne maram, klasičnih verznih oblik tudi ne (me preveč utesnjujejo). Kadar pišem, ima vse (poezija in proza) svoj lastni notranji ritem, svojo melodiko (vsaj jaz jo čutim pri pisanju in tudi vem, kdaj mi kakšna "nota sfali" ;))).
Hvala še enkrat in lepo bodi,
a.
Kakšna nota? :))) Sicer pa ni važno! Priznam, da ga kdaj fušam...
In rime? Vsak pač piše na način, ki mu je všeč... Jaz svojih ne dam!!!! ;))) Pravzaprav pisanja v svobodni obliki,še ne obvladam, pravzaprav še marsikaj ne obvladam... :))
A se trudim na svoj Vilinski način... To je važno, volja, želja, veselje, energija in še kaj bi se našlo... :))
Nočko in lepe sanje ti želim!
-@ Vilinček: poezija je nekaj tako neizmerno lepega in dobro se zavedam, da sem neskončno daleč od tega, da karkoli "obvladam"... se pa tudi jaz trudim izražati in ustvarjati na svoj način, ki mi je nekako najbližji. če mi to uspe ali ne, sodijo (sodite ;))) bralci/bralke.
Hvala tebi, in lep dan vsem,
a.
Luna
je temna,
sonce
še ni vzšlo.
A ko
posvetita
znova,
vsak po svoje
razbereta
poslednjo
skrivnost
v duplinah
lobanje.
Samo luna.
Samo sonce.
Alenka,
ki ti želi svit
na konicah kril,
Aleks.
Draga Alenka, hvala za ta lep in občuten komentar,
a.
Post a Comment