serenada za miklavža in parkeljna

kot brez temè ni svetlobe,
ni miklavža brez parklja,
a tudi parkeljna brez miklavža
ne more biti.

parkljev miklavž ima seveda
drugačno, povsem samosvoje ime,
mnogo bolj milozvočno,
ki se sladko topi celo v mislih,
kot čokoladni sladkorček,
le da ima neizmerljivo veliko plasti,
od zelo temnih do povsem belih,
in vsaka je vredna ljubezni.
dobrosrčen mož iskrivih besed,
duhovit hudomušnež,
v teminah tolažnik širokih ramen,
kakor tolmuni divjega jezera globokih oči,
ki jih ni moč raziskati do konca,
a kdor se potopi vanje,
v njih diha nežnost, dobroto in mir.

tudi miklavžev parkelj je poimenovan
z mnogo bolj dragocenim imenom.
živahen je in navihano nagajiv,
včasih celo objestnega razpoloženja,
čeprav se zna tudi zresniti,
biti močan in topel objem,
in preganjati temo v turobnih dneh.
v noči obdarovanj je nasmejan,
ker ve,
da šiba v miklavževini
pomeni vitalnost življenja,
in da so koščki oglja, ki z njimi
odraslii strašijo samosvoje otroke,
samo dobro zapečeni piškoti
slastnega, hrustljavega okusa.

par, ki je drug drugemu dar,
miklavž in parkelj,
čarobna dvojica za eno noč v letu,
dvojica čarobnosti za vse druge dni.

© Aleks 2024


Datum objave: 5. 12. 2024

8 comments:

Professor said...

Zelo lepo Aleks, da je ob času obiska prvega dobrega moža objavljena ta lepa in svetla pesem :-). Najbolj od vsega me je navdušil zaključek o dvojici čarobnosti za vse druge dni. Bravo!

Tudi prejšnja pesem odlično napisana, le tema je tako temna...

Lep december ti želim,
Professor

Anonymous said...

Moj bivši je bil na začetku Miklavž, na koncu pa Parkelj :(
(pa ne takšen, kot v tej pesmi)

Na srečo sem zdaj z enim drugim in zato se "za miklavža" prileže tudi tvoja lepa serenada.

Lepo se imej, trubadur Aleks!
nn

aleks said...

@Professor,
hvala za komentar in še eno lepo oceno (tudi komentar je darilo!)
iz mojega notranjega sveta in doživljanje sveta okoli mene prihajajo moje pesmi… včasih bolj svetle, včasih temnejše. kot življenje, se mi zdi.

lep december tudi tebi!
a.

@nn,
ooo…
za takega Parkeljna, o kakršnem govoriš, pa se mi zdi dobro, da ga ni več v tvojem življenju.

trubadur aleks? malo sem se nasmehnil, malo zardel, in si na koncu rekel, kaj čem, če pa pišem serenade…

lep in topel december tebi in sedanjemu tvojemu,
a.

Jan said...

Simpatično :-)

Lep december in
LPJan

Kr En said...

Jaz vzamem katerega koli. Tudi oba, če je treba. Oba sta mi fajn :-))
;-)

Lepo se imejta, Miklavž in Parkelj!

aleks said...

@Kr En: na ogled samo v pesmi, veš.

@Jan: tudi komentar, he he

hvala obema, in lepo bodita,
a.

Matevž said...

Kako si me s to serenado lepo zapeljal v spomine na otroštvo, dragi Aleks. Ko smo se bali Parkeljnov in molili k Miklavžu. Vsi smo po svoje Miklavži in Parkeljni skozi vso leto. In kot si lepo zapisal: »drug drugemu dar« Tudi ljudje smo dar za drugega. Eni bolj drugi manj.
Upam, da je bila ta dvojica čarobna tudi zate.

Lepo bodi!
Matevž

aleks said...

dragi Matevž,

hvala za tvojo misel.
se mi zdi, ja, da se otroci bojijo parkeljnov, odraslim pa je kakšen lahko tudi všeč (vemo, da ne vsak). kot smo ljudje lahko drug drugemu dar – ali pa ne, kot si zapisal tudi ti.

upam in želim ti, da preživljaš lep december,
a.

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.