mapiranje otožnosti

v dnevu brez dneva
v prazen prostor med daljnimi sonci,
ki se hladno bleščijo na nebu,
pesnik spleta nemo pesem iz tišine,
nevidno drugim očem,
na mrzli terasi,
ovit v brezbrižno temo,
sam kot astronavt,
ki je izgubil zvezo z matično ladjo
in se z osuplim spoznanjem,
da v skafandru hitro pojema zaloga kisika,
vrtinči v mrki praznini...
skoraj kakor da ga že ni.
le žar cigarete, ki počasi ugaša,
priča, da najbrž še je.

od galaksije do galaksije
mapira svojo trpko melanholijo,
brez milosti do samega sebe.
v obračunu misli je pokvečen metulj
s črnimi pikami na posivelih krilih,
ki v sebi še nosi spomine ličinke,
a v popkih dreves ne sluti več prihoda pomladi,
ki ne more leteti,
a si želi poseči po zvezdah,
ki se želi v obupu nabosti
na rdeč kaktusov cvet.

v parku na drugi strani
se z belim smehom
pod obločnicami igrajo otroci.
radost odmeva v njihovih malo nerodnih gibih.
morda ima svet še prihodnost,
pomisli,
morda jo imam tudi jaz.

a ta večer
nič ne more do njega.
izključen zvonec,
ugasnjen mobilni telefon,
neodprte knjige na nočni omarici
govorijo v njegovem imenu.

otožnost
navdihuje
molk.

© Aleks 2023 

Datum objave: 27. 3. 2023