sončno mesto
za spomin na potep
sonce
je 150 milijonov kilometrov
oddaljeno od zemlje,
a sončno mesto ni tako daleč,
kakor se zdi.
vse je oddih.
morje, ki božajoče nežno
skozi dan valovi igrive pesmi delfinov
in skozi noč starodavna hrepenenja kitov,
tako podobna človeškim,
kot da smo vsi bratje iz pradavnine,
pročelja pomnikov,
slikovitih cerkva, utrdb in palač
(kjer plapolajo zgovorne zastave),
na katerih se blešči zgodovina;
med njimi v korakih popotnika
odmevajo stopinje vitezov,
ujetih med dobra dela in rožljanje orožja,
nevednih,
da prvo vodi v nesmrtnost
in drugo v smrt.
temnolasi delavci v pristanišču,
krepkih nog in širokih ramen,
zagoreli žilavi ribiči in domače vino,
v zadregi ponujeno
h krožniku slastnih sadežev morja,
postavni fantje dvajsetih let
na ulicah, v kavarnah, v barih,
lepi kot tisti nepozabni mladeniči,
za zmeraj živi v stihih poeta iz aleksandrije.
njihova mlada lepota ostaja zapisana
v poeziji življenja.
še starbaks na obali,
odet v zeleni odtenek dreves v poletju,
ki skorajda neopazen sameva v senci
in deluje otožno prazno,
kakor da so turisti izgubili veselje,
čeprav bi kdo morda rad popil
skodelico tall capuccina.
sončeve pege,
kot črna očesa pogrešanj
na zlati podlagi,
so s prostim očesom nevidne.
kajti sonce
je 150 milijonov kilometrov
oddaljeno od zemlje.
sončno mesto pa ni tako daleč, kakor se zdi.
Datum objave: 27. 11. 2022
je 150 milijonov kilometrov
oddaljeno od zemlje,
a sončno mesto ni tako daleč,
kakor se zdi.
vse je oddih.
morje, ki božajoče nežno
skozi dan valovi igrive pesmi delfinov
in skozi noč starodavna hrepenenja kitov,
tako podobna človeškim,
kot da smo vsi bratje iz pradavnine,
pročelja pomnikov,
slikovitih cerkva, utrdb in palač
(kjer plapolajo zgovorne zastave),
na katerih se blešči zgodovina;
med njimi v korakih popotnika
odmevajo stopinje vitezov,
ujetih med dobra dela in rožljanje orožja,
nevednih,
da prvo vodi v nesmrtnost
in drugo v smrt.
temnolasi delavci v pristanišču,
krepkih nog in širokih ramen,
zagoreli žilavi ribiči in domače vino,
v zadregi ponujeno
h krožniku slastnih sadežev morja,
postavni fantje dvajsetih let
na ulicah, v kavarnah, v barih,
lepi kot tisti nepozabni mladeniči,
za zmeraj živi v stihih poeta iz aleksandrije.
njihova mlada lepota ostaja zapisana
v poeziji življenja.
še starbaks na obali,
odet v zeleni odtenek dreves v poletju,
ki skorajda neopazen sameva v senci
in deluje otožno prazno,
kakor da so turisti izgubili veselje,
čeprav bi kdo morda rad popil
skodelico tall capuccina.
sončeve pege,
kot črna očesa pogrešanj
na zlati podlagi,
so s prostim očesom nevidne.
kajti sonce
je 150 milijonov kilometrov
oddaljeno od zemlje.
sončno mesto pa ni tako daleč, kakor se zdi.
© Aleks 2022
Datum objave: 27. 11. 2022
8 comments:
Kakor kaže ta lepa pesem, ti je potep dobro del. Fino :-)
LPJan
definitivno, Jan!
hvala in lp,
aleks
Lepo mesto, doživeto opisano :-).
In kje si to bil?
lp, bralec
hvala, bralec! naj ostane zgolj sončno mesto... kakršno je tudi bilo.
sončen dan,
a.
Kako zapaše prebrati in doživeti to sončno pesem v tem turobnem decembru.
Saj, kolikor vem, ti nimaš rad zime in decembra ali se motim?
Sončen pozdrav,
Matevž
o, hvala, Matevž, zlasti za sončen pozdrav! pozimi imam rad samo sneg (za smučanje in snežne angele). december ima dobre in slabe trenutke; trenutno je miklavžast!
naj ti bo večer lep,
a.
Lep spomin na potep po - za nas bralce - neidentificiranem mestu. Rekel bi, da je to še dodatna mikavnost pesmi, da kot bralci ne vemo, kje si bil. Na ta način si predstavlja lahko vsak nekaj po svoje. Jaz si že ;-)
Odlično!
Vesel december ti želi
Professor
odlično, professor, da si predstavljaš svoje sončno mesto. in hvala, seveda.
a.
Post a Comment