govorica dreves

za zelo posebnega moža

milost
na popotovanju skozi življenje
je razumeti skrivnostno
govorico dreves
(ključ je v dobroti srca).

samo zelo poseben mož
zna ustaviti svoj korak,
molče pobožati lubje,
ponižno skloniti glavo k deblu
in dovoliti, da mu spregovori

s pronicljivostjo let,
ki tiho spremlja mimoidoče stopinje,
ki bolj kot ljudje spoštuje
ljubezni vseh, ki na mahovinasti postelji
okušajo slasti prepovedanih užitkov,

ki z nemočno negibnostjo,
ki se zaveda večnega kroženja časa,
sluti, da praznina v pogledu obupanca
išče samo dovolj močno vejo
za vrv.

samo zelo poseben mož
prepoznava odtenke zelene radosti
novorojenega listja v aprilu
in otroško čebljanje v plesu mladih vej,
ki v svoje naročje vabijo ptice,

in zmore okusiti krhkost cvetov
v tisočerih barvah življenja
(ki jih slikarjevo oko samo sanja),
toplih kot prvi poljub na tisto praznično jutro,
ko se pomlad počasi že oblači v poletje.

samo zelo poseben mož
rad poseda v globoki poletni senci
in skozi priprte oči opazuje,
kako se nad njim pod oblaki
brezskrbno rojeva jesen,

vse dokler zlatolistje ne preplavi neba
in pada
kot roji zvezdnih utrinkov
(vsak med njimi je želja)
na drhteče dlani, potrebne tolažbe.

samo zelo poseben mož
ve, da pod snegom drevo samo spi
in da so drevesa ob poti tudi tedaj kot prijatelji,
ki jim lahko podari svojo nežnost
in pije modrost iz njihovih korenin.

© Aleks 2022

Datum objave: 3. 10. 2022