butična slaščičarna dobrot(e) gospoda j.

zanj, seveda

gospod j. vodi butično slaščičarno.
a ne običajne.
slaščičarna gospoda j. ima troje vrat.
in za vsakimi je moč najti nekaj drugega.
in ne samo to.
prava vrata najdejo samo tisti, katerim so namenjena.

skozi vrata v barvi zlata vstopajo petičneži. kar jim je skupno, je to, da imajo zmeraj dovolj pod palcem - ne premorejo pa ničesar drugega - da si lahko privoščijo izvirne slaščice po recepturah gospoda j., ki jih izdelujejo mladi slaščičarski vajenci v prvem cvetu - kar vsakemu od izdelkov daje dovolj poseben, izvrsten, vendar še ne povsem vrhunski okus. gostje tu so ljudje, ki ne razmišljajo globoko, ki živijo prazne dneve, v katerih služijo denar, a le zato, da se potem postavljajo s tem, kar imajo. gospod j. jim pravi 'stranke, ki prinašajo zaslužek', saj zaradi njih lahko pripravlja še vse drugačne slastne grižljaje.

skozi modra vrata - modrine globokega morja - vstopajo ljudje, "ki živijo". zavedajo se sveta okrog sebe, ga doživljajo, in vrednotijo. zato znajo uživati v drobnih stvareh. življenja se veselijo, a so tudi kritični. cenijo pravo ljubezen. tu slaščice izdelujejo mojstri, ki jih nadzoruje sam gospod j.. ob teh, vrhunskih slaščicah - pravijo jim drobni užitki - uživajo vse brbončice in se še dolgo spominjajo okusov, ki pa - to je treba posebej poudariti - so vedno novi, kot bi imel gospod j. vsak dan za odtenek drugačen pogled na okuse... ob njih postrežejo tudi kavo; gostje so sprva začudeni, ker je to zgolj turška s cimetom, a kmalu ugotovijo, da je natanko to tisto, kar sodi k slaščicam (celo tisti, ki sicer prisegajo na starbaks).

tretja vrata imajo barvo zrele čokolade (zrela čokolada je najboljša čokolada na svetu). ta vrata najdejo ljudje samo, ko so nesrečni. nežna glasba, ki jo izbira sam gospod j., goste umirja, po zaužitju nenadkriljivo okusnih slaščic pa se počutijo potolažene, kot bi jim nekdo položil dlan na čelo, in jim v duši postane toplo. te slaščice pripravlja gospod j. osebno in za zaprtimi vrati, tako da nihče ne more izvedeti, kaj je zares v njih, čeprav védenje ne bi pomagalo prav nič, saj gospod j. premore poseben 'dotik dobrote', s katerim oplemeniti sestavine za vsakega obiskovalca posebej. ob slaščici je obvezno pitje čaja. mešanico zelišč, nabranih na otoku, za vsakega gosta in njemu lastno otožnost pripravi gospod j. sam. in vsem, ki si slaščice in skodelice čaja za čokoladnimi vrati ne zmorejo kupiti, jim jih gospod j. podari.
ko so potolaženi, začnejo gostje zahajati v butično slaščičarno skozi modra ali celo zlata vrata (kajti tudi ljudje, ki imajo denar, so nesrečni), čokoladna pa najdejo spet le, če so znova žalostni. nekateri prihajajo tja več let.

obiskovalci, ki so gospodu j. blizu, se lahko po navidez nevidnih stopnicah povzpnejo v prijetno opremljeno sobo, kjer gospod j. odvrže 'gospoda', jih posluša, se pogovarja z njimi, morda kaj svetuje... in večkrat ob sladkih dobrotah z njimi spije tudi kozarček ali dva.

zares pravi gospod!

šepeta se, da obstajajo še četrta vrata, a kaj je za njimi, ne ve nihče.

© Aleks 2022

Datum objave: 12. 9. 2022