on living
inspired by thy music
tu in tam
se velja spomniti:
skoraj osem milijard človeških življenj je na svetu,
a samo eno je moje,
posebno,
in zato dragoceno,
čeprav se navzven morda zdi,
da sem samo kaplja v morju časa,
minljivi piš vetra,
in moja duša zgolj sveča,
ki dogoreva
na poti od niča do niča.
vem,
živeti zaradi sebe
je včasih najbolj težko.
ko si z rdečilom
rišem na obraz režanje klovna,
ko je bolečina varno skrita v ledenem oklepu,
ko pišem pesmi z zvezdami na nebo
ali na zvezde igram klavir
in samo takrat nisem sam
(pa še zvezde jutro odnese),
in kdaj celo smeh
le v meni
votlo odmeva.
vem,
da ni vsak dan
sprehod skozi polje sončnic
ali potepanje med nasadi sivke,
da včasih v temi pomislim,
saj sonce ne bo nikdar več vzšlo
(ker za to nima razloga),
in vendar lahko
na poti skozi življenje
vsak dan podarim
vsaj drobec sebe,
kadar sem nepričakovani nasmeh,
kadar sem dlan na vročičnem čelu,
kadar sem odgovor v očeh moškega,
s katerim se ljubim,
kadar sem objem, ki ne dovoli oditi,
kadar prosim za mir.
a v trenutku
(gledano iz vesolja),
ko se dar neizmerno povrne
(ne vemo ne ure ne dneva),
in postane življenje
bolj svetlo
od vsakršnih sanj,
vem, da bom,
ko se bo zame zapiral svet,
lahko dejal,
da sem
tudi zato
živel.
© Aleks 2022
Datum objave: 19. 4. 2022
se velja spomniti:
skoraj osem milijard človeških življenj je na svetu,
a samo eno je moje,
posebno,
in zato dragoceno,
čeprav se navzven morda zdi,
da sem samo kaplja v morju časa,
minljivi piš vetra,
in moja duša zgolj sveča,
ki dogoreva
na poti od niča do niča.
vem,
živeti zaradi sebe
je včasih najbolj težko.
ko si z rdečilom
rišem na obraz režanje klovna,
ko je bolečina varno skrita v ledenem oklepu,
ko pišem pesmi z zvezdami na nebo
ali na zvezde igram klavir
in samo takrat nisem sam
(pa še zvezde jutro odnese),
in kdaj celo smeh
le v meni
votlo odmeva.
vem,
da ni vsak dan
sprehod skozi polje sončnic
ali potepanje med nasadi sivke,
da včasih v temi pomislim,
saj sonce ne bo nikdar več vzšlo
(ker za to nima razloga),
in vendar lahko
na poti skozi življenje
vsak dan podarim
vsaj drobec sebe,
kadar sem nepričakovani nasmeh,
kadar sem dlan na vročičnem čelu,
kadar sem odgovor v očeh moškega,
s katerim se ljubim,
kadar sem objem, ki ne dovoli oditi,
kadar prosim za mir.
a v trenutku
(gledano iz vesolja),
ko se dar neizmerno povrne
(ne vemo ne ure ne dneva),
in postane življenje
bolj svetlo
od vsakršnih sanj,
vem, da bom,
ko se bo zame zapiral svet,
lahko dejal,
da sem
tudi zato
živel.
© Aleks 2022
Datum objave: 19. 4. 2022
6 comments:
Dragi Aleks, pa sem zopet našel enega tvojih - bi rekel kar antologijskih - verzov: "kadar sem odgovor v očeh moškega, s katerim se ljubim". Meni pove vse. Odlično, seveda!
Professor
Če sem prejšnjo pesem primerjal s »Hvalnico imetju časa«, je ta samo še nadgradnja, to je »Hvalnica Življenju«, dragi Aleks! In povsem rad verjamem, da to niso le besede zapisane na ekranu, temveč so resničnost tvojega življenja. Resničnost »hvalnice«, ki žari skozi vsak njen stih in nam daje toplino prežeto z notranjim bogastvom. Kljub temini, ki kdaj zaide na tvoje polje, se napori, solze in bolečina skozi to pesem spreminjajo v blagoslov življenju.
Iz podarjenosti v podarjenost. Vsem nam!
Matevž
-@ Matevž, najlepša hvala za tvoj komentar! težko sicer govorim o svojih pesmih, ampak, ja, mislim, da trenutno ta kar odseva mojo resničnost.
-@ Professor, hvala tudi tebi, čeprav jz ne bi glih o "antologijskih", in tudi, vsak bralec doživlja pesmi po svoje (kar je dobro, pomoje). si pa vsi gotovo vsaj kdaj želimo biti odgovor v očeh moških, s katerimi se ljubimo. pa če nam je to v blaženost ali pogubo.
vse dobro vsem... in se beremo,
a.
Dragi Aleks, dodajam "tudi jaz" k Professorjevemu komentarju. Mojstrovina!
Hvala zanjo.
LPJan
Zelo lepa pesem dragi Aleks, ki se lahko dotakne vsakega od bralcev, ki jo prebere.
Še posebno mi je pa všèč, da je v njej kar dosti svetlobe, mogoče celo optimizma. Absolutno pa vidim vero v življenje - zlasti v dobro v življenju. To je danes vedno bolj redko.
Antologijski verz je izpostavil že Professor in strinjam se.
lp, bralec
dragi Jan in dragi bralec, najlepša hvala obema; o antologijskih verzih in mojstrovinah raje ne bi... čeprav sem seveda vesel, da pesem vidita kot tako.
bom pa pritrdil, da je bila napisana, ko sem bil v enem zelo posebnem... zelo posebno svetlem razpoloženju. se je zgodilo tudi to.
vse lepo,
a.
Post a Comment