za klavir, ki se ne igra več
ta pesem je moja ljubezen,
zapisana s krvjo v rumene cvetove
na nebu iz ebenovine,
vsaka cvetna čaša
ena zvezda,
en violinski ključ
za moškega,
ki v rokah nosi pomlad,
čeprav je nemir srca
zamenjal za spokojnost tišine,
ena želja,
da bi klavir, ki se ne igra več,
še enkrat zapel.
ta pesem je notni zapis mojih solza,
da bi zazvenele še enkrat
na klavirju, ki se ne igra več,
da bi na črnih in belih tipkah
znova vzcvetele
črne in bele spominčice iz dvojine spominov
modrih kot morje,
ki v snu itake boža krila galeba
in na obraz pianista pričarale
droben, otožen nasmeh.
ta pesem je moj poljub,
edini ton, ki je ostal
klavirju, ki se ne igra več,
daljni odmev
strun moje duše,
edine, ki ve,
da klavir včasih umolkne zato,
ker ne sliši besed
in včasih
zaradi samote v srcu.
ta pesem je sanje,
ki jih v dvoglasju
na obrisih odsotnega
klavirja, ki se ne igra več,
pesnik, ki se ne more več najti,
sanja
vsaj enkrat
vsako noč.
© Aleks 2015
Datum objave: 9. 2. 2015
12 comments:
In spet je zapela Ptica v duši.
Spet spletla čudovito pesem valovanja srca, prepojeno z ljubeznijo, ki ne mine. Besede, ki se kot zlate iskrice sprehajajo po klavirju, ki ne igra več. Tvoj notni zapis, dragi Aleks, je kot sonce, ki boža, je kot roža, ki ne oveni, dobrota, ki blagoslavlja, dotik, ki hrani.
Kakor so pod sneženimi odtisi večno nežni brstiči pomladnih cvetov, ki čakajo, da jih pobožajo žarki miline, tako najbrž klavir, ki ne igra več, samo čaka prebujenje trenutka, da bo iz njega znova vzcvetela pesem ljubezni.
Čudovita pesem, tako jo občutim!
Matevž
uff, dragi Matevž, nisem si mislil, da bo pesem naredila tolikšen vtis, čeprav je res ob nekem spominu dobesedno kar privrela iz mene. iz globin, kot se reče, tistih komajda slutenih v duši.
ker, ja. sanjam. vsako noč. da klavir spet je. in igra. tudi meni, tudi zame.
ptica v duši pa poje skoz. itaq. čeprav včasih samo meni.
hvala ti.
a.
Če se smem malo navezati na Tevžija, besede se sprehajajo po klavirju in klavir zaigra vsaj za tvoje bralce.
Lepo sanjaš in lepo pišeš Aleks.
lp, bralec
vidiš, in tako stiska včasih spiše pesmi, ki se najbolj dotaknejo...
hvala,
a.
Čisto povsem se strinjam s Tevžijem: "čisto valovanje srca" Ali čisto preprosto povedano: Aleks, ki poboža in se te dotakne.
S tvojim dotikom bo tudi klavir, ki ne igra več, enkrat zaigral.
Lp.Noel
Aleks, klavir - kot praviš sam - ne igra več; toda tvoja pesem poje :-)
Seveda odlično!
-@ Noel, hvala, lepo, da si začutil, da so se te verzi dotaknili... torej pesem govori in pripoveduje.
-@ Professor, o, hvala, mi je všeč, da pesem bereš (slišiš?) tako.
Klavir, ki ga poljublja tvoja pesem... čudovito, Aleks :-)
Morala sem malo po svetu, da name ne pozabis, hehe:)))
za klavir, ki ne igra vec, a ve za pesmi, se jih spominja in jih je v vsakem trenutku sposoben odigrati, velik objem luci.
-@ dragi Veter, hvala za pohvalo in še bolj za tvojo primerjavo, čeprav se sam - vsaj ne zavedno - nisem spomnil na to pesem (saj si imel v mislih verlainovo pesem le piano que baise une main frêle iz ariettes oubliées/romances sans paroles?). čeprav glede na vse, kar sem prebral o njiju (in tega je bilo, verjemi, veliko), mi v nasprotju z Rimbaudom ni bil nikoli blizu... njegove pesmi pa, ja, imam vseeno kar rad. morda moja poezija včasih res malce spominja na njegovo, nežno, krhko, skoraj prosojno... čeprav mi je v njej najbolj všeč Rimbaudov verz, il pleut doucement sur la ville.
-@ej, draga Dragica, jasno, da ne pozabim, tudi na tvoj blog zaidem večkrat (malo otožna je tvoja pesem ob valentinovem, in vendar s svetlobo na koncu).
morda je za vsak klavir spisana ena sama pesem, kdo ve....
Pesem pa še poje...
LPJan
ja, pesem pa še poje...
Post a Comment