mogoče boš nekega dne moral vedeti, da od nekoga si.
(ptica v duši, moj)
ko je laž resnica
ko se umaknejo dlani
ko sivina izpraznjenega neba
žre še zadnjo kopnino
je treba stopiti pred ogledalo
in se vprašati
mnogo stvari
v belini rok
se skriva odgovor
toda bele
so samo duše
komaj rojenih otrok
© Aleks 2014
Datum objave: 19. 9. 2014
objavil aleks ob 17:27
Oznake: drobtinice
BOŽIČNO VZDUŠJE letos božična zvezda še vedno cveti | (vsak cvetek za eno željo) | upam, da zdrži do božiča ... NEPRETENCIOZNO...
11 comments:
Bolj ko človek odrašča, bolj je sam do sebe kritičen. No, vsaj bil bi naj. Potreben pa je določen čas, da znamo pravilno presojati svoja dejanja. V začetku so nam tako blizu, tako vsakdanja, a ko jih znamo uzreti v pravi razdalji, ko se znamo ustaviti pred njih, se nam začno kazati v svoji pravi podobi. In v tej pesmi sem začutil prav to slednje.
Hvala ti Aleks, da nam kdaj postaviš ogledalo!
Lepo bodi!
Matevž
dragi Matevž, lepo pozdravljen, in, seveda, hvala za komentar! čas ima svojevrstno vlogo v naših življenjih (čeprav nisem prepričan, da res celi rane?). in včasih, se mi zdi, se moram(o) vprašati, zakaj je (naš) svet postal, kakršen je. ker vsakdo dodaja svoj kamenček (ali kamen) v mozaik.
tudi ti bodi dobro!
Pa jaz bi se kar strinjal s tem, da "čas celi rane". Mogoče se človek vsega tega niti ne zaveda.
Ja svet postaja tak, kakršnega ga delamo. Žal.
In kako bi lahko spremenili ta svet?
Z enim samim dobrim dejanjem, ki mu sledijo še mnogi drugi.
Lepo bodi!
meni se pa bolj zdi, da so rane duše (kot) ena kronična bolest - bolijo zmeraj (več ali manj), a včasih izbruhnejo z vso silo kot prvi dan.
dobro+nesebično=ljubezen (ali vsaj, imeti rad). a ni? no, pa smo tam...
tudi tebi želim lepo!
Meni se zdi, da se bo svet vsak čas obrnil na glavo.
Pozdravček, Aleks!
Svetloba
svet... tvoj... naš... vsekakor intimno
lp, bralec
-@ Svetloba, svet je iz tira (in kdo ga uravna?). pozdravček nazaj, a.
-@ bralec: vsaka pesem je po svoje intimna... in tudi od vsakogar (vseh). pomoje.
lp, a.
Dragi Aleks, pojma nimam. Mogoče pa se mora prekucniti. In ... Ne vem, samo čudim se še.
Svetloba
jz bi, da se prekucne. ampak v pravo smer. tja, kjer je kljub dežju... svetlo, zeleno, kakor pomlad.
Rahločuten pogled na današnje čezdalje bolj pasivno stanje duha (= "takle 'mamo!"). Vredno razmisleka ter - se ve, da odlično!
hvala, Professor! ne, svet ni (več) lep, samo včasih, če smo srečni, se nam tako zdi...
(in, se bojim, da vse bolj vsak skrbi samo za svoj mali vrtiček).
Post a Comment