včeraj sem ti narisal nasmeh
moji ptici
|
Na poti skozi park
s ptico v duši |
pod črno odejo neba
v objemu nočnega vetra
se zleknem na posteljo
iz mahu med koreninami
nad mano se zlato
blešči listje na vejah drevesa
glej
kakor zvezde
rečem
pomislim
ena sama repatica zapleše skozi mrak
zvezda z vrtnico malega princa
catch the falling star
and put it in your pocket
save it
for a rainy day
zabrundam
(morda ne na glas)
ti
spraviš malo sonce v torbo
in se nasmehneš
z očmi
© Aleks 2013
Datum objave: 21. 10. 2013
9 comments:
meni osebno TOP! omenjena meni najljubša ptica, tista iz duše in pa on, zaradi katerega ne bom nikoli zares odrasla - mali princ!
hvala aleks
jaz imam v tej pesmi (pa tudi sicer) veliko rad: ptico v duši (najbolj) in potem še: drevo, jesensko listje, malega princa, zvezde (še posebej zvezdne utrinke), vsa mala rumena sonca, nasmeh oči. in muziko tudi (čeprav je zadnja leta ni glih veliko).
tudi takrat, ko sem down.
hvala tebi za prijazne besede!
Prebiram pesem in glej, iz opoldanske megle zasije sonce. Kot sije v tej pesmi, kot žarijo zvezde v tvoji duši. Lepo je čutiti tvoj nasmeh tudi za temne matevže. Hvala ti!
dragi Matevž, hvala tebi za tople besede... vidiš, tudi temni matevži so kdaj žarek sonca! za najbrž drugače temnega, a vendar velikokrat temnega, mene. tudi tvoje pesmi še odmevajo v meni.
objem, a.
"magični onirizem" je prav fina (samo)oznaka za tole tvojo pesem, ki nekako lebdi med sanjami in resničnostjo :-)
odlično, se razume :-)
Naj bo današnji moj - HVALA – za vsak žarek skozi porušene sanje, svetlobo med oddaljenosti in molkom, da sem s tvojim dotikom misli in besed, smel okusiti svoj pravi jaz v čudežu življenja. HVALA za vso bližino na temnih poteh, nabitih z vonjem grenkobe, da sem smel okušati glasbo, uglašeno z bitjem srca. HVALA na to zahvalno nedeljo za vse kar mi daješ! Tevži
-@ Professor: so besede začarane in ne morejo...? so besede odčarane in ne morejo...? so samo to, kar so, moja gola duša, in ne morejo...? ali lahko? meni so upanje. vsak dan. da enkrat, nekje, nekoč, postane danes... (sem uročen jaz?). in ja, sanje včasih so kakor resničnost. ali še bolj. kaj vem, mogoče je to prekletsvo pesnikov, ali kaj.
-@ dragi Matevž, tudi tebi hvala, zelo, za vse prebrano, za vse napisano, za vse tvoje lepe, dragocene pesmi... čeprav se bojim, da meni glih ne pritiče toliko lepih besed... bom pa še pisal. zaradi njega, seveda, in zanj... in objavljal, seveda, tudi, za vse beroče.
bodite lepo.
Le piši le Aleks, piši (in seveda objavljaj)! Vsaka je po svoje lepa(magična), veš! Tudi ta :-)
Včeraj je bil pa Rorschchov rojstni dan a ne? Sem videl na webu :-)
Rad te berem!
Veter, najlepša hvala... in bom!
eh, ja... rorschachov test sem enkrat delal (bolj iz radovednosti kakor zares); nič kaj posebnega se ni pokazalo, razen, mogoče, pripombe, da imam "zgleda eno mal pesniško dušco..."
ah ja.
Post a Comment