pijani dež
vodomet
iz drobcev stekla
nebo je posuto z nočmi
disharmonija svetlobe
v vojni sebe proti sebi
v svinčenem celofanu
prestopam bregove sanj
krvavih rok
padam
z dotiki
poplavljam
luna pleše tango na mojem obrazu
nasmešek ustnic
ni odvisen
od duše
© Aleks 2011
Datum objave: 28. 9. 2011
7 comments:
Prav kruti so ti drobci v vojni sebe proti sebi:)
V bistvu si stiri haikuje spletel se s petim, ki se kot najmocnejsi glas oz drobec oglasa in disharmonije svetlobe.
Pesem je lepo dati iz sebe, mnogo tezje se je knjej vracati in jo prebirati.
jaz se k vecini svojih pesmi nikoli vec ne vrnem, razen ce me ob tla tresci podobna iskusnja ali bolecina.
pazi nase, svetli fant iz teme:)
v bistvu je ena pesem... raztrgana, kot jaz.
tiste najbolj moje pesmi, z ljubeznijo podarjene, so v meni, trgajo me in božajo hkrati... ne samo tiste nazaj, tudi zdaj in tu. nocoj. včeraj. jutri.
drugo so... pač spominjanja. grenka ali sladka, a vendar samo spomin.
tudi tebi vse dobro... drži se!
Veš Aleks,
včasih je iz razbitin moč narediti najlepši mozaik.
Tudi iz razbitin človeka!
Pazi nase!
(En fant, ki te zelo ceni in te ma rad)
don't.
it only hurts.
Aleks, haikuji pa vedno bolj bolijo...
Mene zdravi ples, poskusi se ti kaj podobnega:)
le zapri se ne vase in ne misli, da nisi vreden ljubezni. Pa se kako si je, vsi smo je vredni!!!
ljubezen je v redu. bit bolečina za vse, ki jih imaš rad - najbolj rad - ni.
ples… je korak do trenutka pozabe.
bodi fajn!
a propos samota II: samo sebi?
lp, bralec
Post a Comment