uspavanka za deževne alekse
spi, mili moj, spi.
ne govori več.
onkraj ni besed.
spi, mili moj, spi.
ne imej več rad.
onkraj ni bolečine.
spi, mili moj, spi.
ne pribijaj se več na križ.
onkraj ni hrepenenja.
spi, mili moj, spi.
ne umiraj več v sebi.
onkraj ni upanja.
spi, mili moj, spi.
ne rani več.
onkraj ni ljubezni.
zakaj ne zaspiš, mili moj?
bojiš se sanjati?
(poboža me po laseh)
ne boj se, mili moj.
onkraj ni sanj.
© Aleks 2007
18 comments:
Ne, onkraj ni bolečine, onkraj ni besed, hrepenenja, upanja. Onkraj je samo Življenje!
Čudovito, Aleks!
Vse dobro!
m
Upam, da ti jo je nežno zašepetal na uho.
Lep večer.
P. S. Tukaj moramo sanjati, upati, ljubiti. Ta svet imamo. Onkraj pa - naj o Njem pojejo pesmi (zaenkrat).
oh!
saj ne vem, kaj naj rečem, ampak ful se me je dotaknilo...
kot si jaz tolmačim to pesem (mogoče ne prav) zaboli.
in seveda lepa.
lp, bralec
hvala vsem za lepe komentarje (vesel sem jih)... a pravzaprav ne vem, kaj naj rečem nazaj... ta pesem je na nek način tako zelo osebna, da... mogoče samo to (da se navežem na predhodnega), kar sem najbrž že kdaj napisal; mislim, da ni "pravih" ali "napačnih" interpretacij pesmi, pomembno je le, kaj pomeni (daje) bralcem.
in lepo se imejte,
a.
ooooo... kako lepo!
hvala...
in lep večer,
a.
ne boj se, mili moj.
onkraj ni sanj.
zelo dotakljivo. zelo zelo.
ampak zdajle mi je dan lep, kljub dežju (počutim se skoraj tako kot v tistih neverjetnih zgodbicah, zunaj škreblja dež, jz poslušam eno fino musko, razmišljam (čisto, čisto malo tudi sanjarim), včasih kakšno misel celo ubesedim ;)))). ne vem, tko fino mi je... svet je res čudovit, včasih. (a kaj je s službo? nič, je še poletje ;)))).
ps: še sonce je posijalo :))))
(zihr zarad teh mojih romantičnih besed ;))).
ampak hotel sem pravzaprav samo dopisat, pucca in vilinček (ki se je javila na enem drugem postu), welcome back :))).
vsem pa lep dan,
a.
Spi, ljubezen moja, spi,
onkraj ni trpljenja...
:))))
Lepa balada.
Objem po skoraj enomesčnem popotovanju! Spet doma.
neikka
No, še en povratnik doma... lepo, lepo :))).
Pa lep večer vsem,
a.
Hvala Aleks, za dobrodošlico. Še vedno drveča z enim kupom problemov nad glavo (zunanji svet). A bo, mora biti :)))
Znova sem prebrala tvojo pesem. Kar si mislim o tvojem pisanju, tako ali tako veš... zato se v strokovnost ne bom poglabljala, ker v bistvu niti ne vem, na kak način naj se izrazim in ne bi se rada ponavljala. A pogled samouka je tak: Zelo mi je všeč tvoja poezija.
In vsebina! Kako sem jo začutila?
Kakor, da pišeš sebi. Svoji drugi polovici, ki se nahaja v tebi. Tako sem jo dojela jaz. Sebe želiš uspavati.
Lepo bodi in želim ti nadvse lep dan. ;)))
vilinček, hvala! tako mi je najlepše: kot pač začutiš pesem :))). in ful mi je fino, da jo vsak malo drugače...
dan je (za zdaj) lep (tudi polepšan :)))), tko da...
upam, da se ti kup problemov manjša in manjša... da izginja... da ga skoraj ni več... da ga sploh ni več.
lepo se imejte, vsi, ful,
a.
že več kot pol ure prbiram tvoje pesmi, aleks, in še vedno ne morem verjeti, kako dobro pišeš! zares so mi všeč, pravzaprav so čudovite, ker se tudi sama najdem v njih. tudi jaz velikokrat napišem kako pesem, ampak ne ujamem vseh občutkov vanje, tako dobro kot ti.
"ne boj se mili moj, onkraj ni sanj."
trpiš, kajne? veliko razmišljaš o smrti in smislu življenja. če hočeš napisati tako čustveno pesem, moraš doživljati žalostne stvari, stvari, ki v tebi pustijo globoke rane. vsaj jaz si to tako predstavljam. ponavadi pišem pesmi, ko sem popolnoma na dnu in čutim, da moram to nekomu povedati, pa čeprav samo listu papirja.
izpoveduj svoje občutke še naprej in ne zadržuj tega v sebi, povej kaj čutiš, pa če je to bolečina, veselje, žalost ali kaj povsem drugega, o čemer se ti zdi vredno pisati!
Želim ti še veliko novih idej za pisanje, in zapomni si nekaj: četudi se počutiš še tako porazno in popolnoma na tleh, upaj, da bo bolje, čeprav ni nikjer videti niti žarka sonca in se ti zdi, da ti je svet obrnil hrbet, UPAJ, ker ti ostane samo to.. ker je tudi meni ostalo samo to...upanje. ampak ga nisem izgubila. vztrajala bom, ne bom se vdala, kakor nekateri, ki se jim zdi, da rešijo vse težave če si vzamejo življenje.
ti "nekateri" sta bili tudi moji najdražji osebi, zato verjemi, da dobro vem, kaj pomeni trpljenje.
še enkrat, aleks: ENKRATNE pesmi, res. le tako naprej!
zvezdica*
zvezdica, hvala za tvoj razmišljujoč komentar!
sem zi vzel malo časa za odgovor... težko rečem, veš. v bistvu se mi zdi, da je še najbolj tako, da se zelo odzivam... nase, na svet, na ljudi okrog sebe, še posebej na tiste, ki jih imam rad. in, včasih, tisto, kar najbolj sovražim... ko prizadenem koga, ki ga imam rad. pa celo če samo s tem, ker sem. takrat bi rad imel samo mir... od vsega, skoz.
vse to je v pesmih. tam najlažje ubesedim vse tisto, kar čutim.
veliko je teme, veliko je pa tudi svetlobe, lepega, dobrega, dragocenega. pravzaprav se v življenju dosti hecam in smejim, le da iz tistih srečnih občutij ne nastane kaj veliko pesmi.
vse dobro ti želim,
a.
ps imaš kje blog?
se strinjam, ja. saj imam tudi jaz srečne trenutke, v katerih pozabim na vse hudo in se poskušam nasmejati ter se zabavati s prijatelji. saj prvzaprav morajo obstajati veseli trenutki, drugače bi že vsi obupali, ne? ampak se mi zdi, da je lažje napisati pesem, ko ti je hudo. ne vem, kot da imaš občutek da moraš to povedati nekomu. se ti ne zdi? tako jaz mislim.
ps:ne, nimam bloga
zvezdica*
jz precej nerad govorim o sebi... skozi poezijo, pa se mi zdi, je mogoče ubesediti vse.
lep večer ti želim,
a.
Post a Comment