zmaji umirajo sami

Svet je radoživ vrtiljak,
že od nekdaj
brbota,
čeblja,
žlobudra,
čenča,
klepeta,
brblja,
kramlja,
se hahlja.

Drobna senca berača
v plaščku iz hermelina
se opoteka v tišini
med zaprtimi vrati
pohabljenih duš.
V črno-belem blodnjaku
se igra čisto sam
slepe miši
in skrivalnice
z ogledali brez odboja.

Prosi.
Ječi.
Moleduje.
Roti.
Daj mi besedo.
Eno samo besedo.
Tisto besedo.
Edino besedo.
Najlepšo besedo.
Čarobno besedo.

Črna mačka
porogljivo bolšči
krohot nabrušenih nožev
biča obraz rezko kot zlati dež.
Dam ti besedo.
Mrzlo besedo.
Strupeno besedo.
Kačjo besedo.
Besedo za bedo.
Besedo za smrt.

Smej svoje solze,
poj svojo bol,
dokler ti ne zmanjka srca.
Samo ne stiskaj se k meni, fantič,
nikar ne sprašuj,
zakaj ti je tesno,
zakaj ti je hladno,
zakaj se je nocoj
tako hitro stemnilo.
Zmaji umirajo sami.

Svet je razposajen lunapark,
brbota,
čeblja,
žlobudra,
čenča,
klepeta,
brblja,
kramlja,
in se hahlja,
skozi večnost.

© Aleks 2006