veš, da včasih ne umreš, četudi se ti ustavi srce?
Danes vse zveni črno.
Drobne otožne krizanteme v meni opojno cvetijo.
Besede, ki jih ni, pišejo tišino.
Moje oči nimajo oken.
V dežne kaplje skrivam vesolja samote.
Zvezde ponoči ugašajo molče.
Teci, mali, teci, da te ne ujame tema…
© Aleks 2006
7 comments:
na znam pojasnit z besedami, ampak preprosto samo začutim pesem.
nekatere pesmi, tudi če so še tako temne, mogoče le niso temne :)
lp
bežal pred spomini...
jst bi tudi bežala :)
bežala v neznano, bežala pred neznanim...
ne vemo, kje je bolj (ne)varno, kajne?
varno...
veselo, oz niti ne toliko varno...
ampak se mi zdi brez teže na duši, ta občutek da se išče...
da speremo to breme, ki nas mori.
pa lahko je tam, kjer smo tudi nevarno, ampak imamo občutek, da lahko več naredimo, letimo...
usaj zdi se mi. :)
Odprla sem danes naključno to tvojo pesem, ko bi bežala pred seboj.
Včasih ne umrem, četudi se mi ustavi srce.
Svetloba
lepo, da kdo zaide še sem :)
(saj so tudi pesmi zatočišče)
in, kar sem kasneje ugotovil: včasih umreš, četudi se ti ne ustavi srce...
lepo se imej,
a.
Post a Comment