amado mio

(fantazija ob glasbi, v molu)

Nur wer die Sehnsucht kennt, weiß, was ich leide!
(le kdor sam hrepeni, ve, kaj je z mano)
J. W. Goethe, Mignon

kuća za ptice

već sedmi dan je kišilo,
ko sa mnom da je čitav svijet zaboravljen…

Sovražim dež, veš, izjavi zlovoljno, sredi pogovora, brez prave zveze s tistim, o čemer sta ravnokar govorila, pojdiva od tod. Rad bi šel k tebi domov, pristavi, mirno, hladno, brez zadrege, brez obotavljanja. Njegov zadnji stavek ni ne prošnja, ne vprašanje, ne zahteva, je zgolj gola trditev: res bi rad šel k njemu domov. Ker bi rad vedel, kakšen je njegov dom. Kajti dom ni samo dom, je tudi svet. Tisti svet, ki ga vsak človek nosi v sebi. Ali vsaj njegov odblesk.

Ko prideta iz pivnice, se razvedri. Med smehom ga zadrži, ko hoče odpreti dežnik. Po dežju se moraš sprehajati brez marele, mu razloži. Pridi, naučil te bom, saj ni težko. Enostavno greš ven, in potem hodiš, hodiš, hodiš, naprej in naprej, dokler se ne naveličaš. Hočeš reči, dokler ne prideš na cilj, ga skuša popraviti. Še en naval smeha, tistega drobnega, zvenečega, samo njegovega, srečnega… včasih se svetovno zabava ob njem. Odkima, da ga poškropijo dežne kapljice z njegovih las. Kjer se naveličaš, je cilj, pojasni. Suvereno, kakor da zanj na svetu ni nobene skrivnosti več.

Mogoče je malo tudi zaradi filma, pripomni med potjo (prej sta bila v kinu) in se namrdne, ampak tista pesem mi je bila pa všeč. Amado mio, zapoje z zvonkim glasom moški ob njem, love me forever, and let forever begin tonight… Nekoliko je presenečen. Nikoli ni njegovega glasu povezoval s petjem. Lepo poješ, ga pohvali, lahko bi bil operni pevec... On pa se namuzne, a misliš zoprni pevec? Spogledata se in prasneta v smeh, da odmeva od starih hiš. Zvezde se za hip nehajo poljubljati in se zadovoljno zableščijo. Luna jima veselo pomežikne.

Po toplem pomladnem dežju vsa premočena prispeta do njegovega stanovanja. Tu sva, se zareži (med potjo se je nalezel njegove dobre volje, čeprav je moker do kože), je to že cilj? On ga prime za roko, povleče skozi vrata in se v veži narahlo stisne k njemu. Je in ni, odvrne, to je raziskovalna ekspedicija, pojdiva raziskovat naprej.

Pusti mu, da ga raziskuje, kakor se ni dovolil raziskovati še nikomur.

… a ti si se nasmiješio,
i nebo se nasmiješilo
u isti tren…

Kaj bi rad poslušal, ga vpraša, ko vstopita v dnevno sobo. Čeprav se mu zdi, da sluti, kaj bo izbral. Skoraj že poseže za cedejem, a ga preseneti njegov odgovor. Spet. Ali bolje, kot vedno. Znova in znova.

Kuću za ptice, mu odvrne, z glasom, ki je nežen, sanjav in krhek kakor pesem, ki si jo je zaželel.

Zdrzne se. Sredi giba se ustavi, obrne k njemu in ga ostro pogleda v oči, ki so nepredirne kot najtrša tema. Kadar hoče, z njimi pove vse, kadar noče, molčijo kot sveta skrivnost. Kako veš, da jo imam, vpraša, dosti bolj rezko, kot je nameraval. Kdaj pa kdaj mu bere misli in tega ne mara, ker se mu zdi, kot da ima nad njim neko nenavadno moč, moč, ki ga včasih prestraši. Kakor da bi ves čutil z njim. Kakor da bi vedel, kako je biti on. Kakor da bi bil on sam.

On pa se mu samo nasmehne – s tistim svojim zaupljivim, napol fantovskim napol moškim smehljajem, ki se mu zdi tako poseben, ki mu je tako drag. Vem, da jo imaš, reče z nasmehom pesnika, ki mu razjasni obraz, oči pa se mu svetijo kot ulične svetilke v decembru, ko pada sneg. Vedno vidi snežinke, ki plešejo bele vrtnice v njegovih očeh, kadar je srečen (in preidejo v snežni tornado, kadar zavlada bolečina). Vendar njegov pogled ni hladen, topel je kot ogenj kamina, ob katerem bi morda opazoval prvo naletavanje snega v novem letu, in se potem ljubil z najlepšim fantom (z njim, recimo).

In ga razoroži do konca, ko doda tiho, ti imaš vse.

… i život svoj si listao,
i zvijezde su svjetlucale
u život moj…

Rad bi znal skladati glasbo, zategne zasanjano, rad bi znal brez besed povedati vse. Napol zleknjen na tla, s kozarcem sladkega vina v rokah, nadaljuje, s komaj zaznavno sledjo obžalovanja, a znam pisati samo pesmi. Eno sem napisal… o nekem drugem Odiseju, o nekem drugem morju, jo hočeš slišati? Ne da bi počakal na odziv, začne recitirati.

nekega dne, v večernem mraku, bom prišel na neko drugo itako. izkrcal se bom na najbolj samotni plaži, sedel k tebi na skale in ti naslonil glavo na ramo. ti me boš objel, in nekaj časa bova samo uživala bližino drug drugega. zvezde nad nama bodo počasi padale v morje, ki bo mehko božalo čeri pod nama.

me sovražiš, boš vprašal.
ne, bom odgovoril, še vedno te imam rad.
kljub vsemu, boš vprašal ti.
seveda, bom odvrnil, saj razumem. razumem tvojo žalost in tvoj nemir… vse, kar te bega… celo tvojo mržnjo in tvoj prezir. celo tvojo ljubezen.
ljubezen? boš začuden.
prizadeneš lahko samo nekoga, ki ga imaš rad, bom rekel tiho, z očmi, uprtimi v tla. vem, ker sem tudi jaz prizadel tebe.
zato si mi odpustil?
zato sem prišel, bom dejal, z neizmerno nežnostjo in milino v glasu, pogledu, kretnjah, besedah.

jutranja zarja ti bo prinesla mir in pozabo in naselila otožnost v moje drobno srce.

dotik tvojih slanih ustnic me bo žgal za vedno.

Tudi on sede na tla, posluša ga in se smehlja, nikoli te ne bi mogel sovražiti.

Ti še ne veš, pomisli z nekakšno brezupno okrutnostjo, ne da bi misel izrekel na glas, ti še ne veš, kaj vse počnemo, kadar boli.

… a onda si me ljubio
ko ptice što su kucale
na prozor tvoj…

Kretnje se podvajajo: tiste iz njegove pesmi odmevajo v resničnosti, ali morda tisto, kar se dogaja v resničnosti, odmeva v njegovi pesmi, kdo ve. Kajti ko je pripovedi konec, zamrmra skoraj neslišno, zakaj sanjam tvoje poljube na svojem golem telesu? in iz ogledala strmijo vame tvoje oči? Glasno pa, nenadoma, čisto nepričakovano, poljubi me. In ga pogleda, hrepeneče, željno, z obljubo raja v očeh, samo poljubljajva se… malo… Glas se mu zlomi v izgubljen šepet. Ker mu je preveč lepo, ko sta skupaj.

Še preden mu utegne odgovoriti, se on obrne k njemu in mu ovije roke okoli vratu. Ponudi mu svoje sladke, vroče, rahlo razprte ustnice. Pogled njegovih oči spominja na otroka, ki na božično jutro napol plaho napol pričakujoče stopa proti božični jelki. Preplavi ga silovito poželenje. Se boš znal ustaviti, ga vpraša, ker ve, da se mora zaustaviti, tako kot mora on odgovoriti na njegovo željo po poljubih. Ja, pravi odločno, in čez nekaj trenutkov, negotovo in rahlo zasoplo, ne… ne vem… Na koncu preloži svoje breme v njegovo naročje. Ti se moraš zaustaviti, zašepeta, z zaprtimi očmi, medtem ko se še bolj privija k njemu, saj ti zapeljuješ mene.

Jaz zapeljujem tebe, se vpraša grenko in z ljubeznijo hkrati, preden utone v njem.

In se zaustavi. Ker ga ima tako zelo rad, da ga ne more prizadeti. Morda tudi zato, ker sluti – ker ve – da ga ne more obdržati, da ga niti izgubiti ne more, ker ga nikoli ni – ne bo? - imel zares, tega pesnika, za katerega se mu kdaj zdi, kot da sploh nima duše, in potem spet, kakor da ima dve, angelsko in demonsko, tako neranljiv in ranljiv je obenem. Včasih je videti, kot da nima pojma o življenju, potem pa se zazre vanj, brez besed in v globine, za katere še sam komaj sluti, da so v njem. In takrat začuti, da razume vse.

Tedaj mu pripoveduje. Pripoveduje mu o času dvomov in iskanj, pripoveduje mu o svojih potovanjih, o moških, ki jih je srečeval in o svojih ljubeznih, in potem, čisto na koncu, ko se stemni, mu pripoveduje o svojih drhtenjih in o svojih bolečinah in o svojih najintimnejših sanjah. V teh trenutkih bližine, ko samo zanj igra svojo najbolj edinstveno glasbo, v njem ni ne samote ne otožnosti, nekako… spokojen je, skoraj srečen, ko sta skupaj, ko je ob njem, ta očarljivi fant, ki v sebi nosi toliko življenja in hkrati toliko žalosti, ker je tako izgubljen v svojem začaranem vrtu, tako razpet med dve ljubezni, med dva moška, kakor tisto čarobno mesto, razpeto med dva svetova, med dve celini, kamor odhaja.

S fantom, za katerega trdi, da ga ljubi.

Prosim, ne pojdi -

i don't want to say goodbye

i don't want to say goodbye
let the stars shine through
i don't want to say goodbye
all i want to do is live with you…

Nocoj boli vse. Celo ljubezen.

Tako zelo si želi biti z njim… kot kakšen najstnik, zatreskan totalno, noro, ful… do ušes in še čez. Samo sanjaril bi. Pletel zgodbe brez konca. Kako ga zapeljuje, kako se predajata drug drugemu, kako pripadata drug drugemu, nekje daleč, u kući za dvoje, v kateri sta na svetu sama, sama, sama. Le glasba ostaja z njima. In pesmi, seveda.

Ko je dan, je enostavno ne misliti nanj. Takrat je s fantom, ki ga ljubi. Sprehajata se po vročem soncu ob morju, ližeta sladoled, se šalita in smejita… iz srca, tudi on. Slonita na obali, tik ob valovih, ki nežno poljubljajo droben pesek na plaži, pijeta kavo in klepetata… ali molčita in se napajata s pogledi, dokler poželenje ne postane neukrotljivo. Na poti domov se ustavita na samotnem brezpotju in v avtu se ljubita, dolgo, divje, strastno, nepozabno.

Ko se znoči, se zdi, kot da je pozabil srečo v nekem vzporednem svetu, ker v njegovem je temno in obup se je zavlekel v vse pore njegove duše. Kajti njega ne zna, noče, ne zmore pustiti od sebe. Vsaj ne še zdaj… ne, ne še zdaj… Čeprav se boji, da bo na koncu dragocene bisere njegovega smeha spremenil v ničvredne kristale ledu in bo namesto poletja v njegovem srcu pustil zmrzal. Njemu pa bo ostala praznina. In bridki pekel (ne)doživetega.

Tako samega se počuti, ko pade noč. Tako zapuščenega. Tako mrtvega. Sredi ljubezni.

Fant, ki ga ljubi, mirno spi zraven njega na svojem koncu postelje in nima pojma, da je on buden in misli… na… nekoga... Do konca razgaljen pred samim seboj se sovraži, ker ju ima rad, oba, najraje bi bil z obema, in se gnusi samemu sebi, ker ve, da je njegov greh bolj nizkoten od najbolj podle izdaje… ker ga sanja, ker ga bo zasanjal do konca, in potem bo spomin na te sanje skušal zakopati v druge dlani, v druge nežnosti. Še nikoli ni bil tako zelo potreben njegove ljubezni, njegovih objemov, njegovih poljubov, njegovih dotikov, njegovega naročja, njegove bližine, njega vsega… samo tam je pozaba. Ker hoče ostati njegov. Ker hoče ostati z njim.

Kajti s fantom, ki ga ljubi, še vedno živi peti letni čas, tisti letni čas, ki je samo njun, ki sta ga nekega poletnega večera, ko je sonce zašlo samo v resničnosti, ne pa tudi v resnici, na solinah ustvarila zase. To je čas smeha, to je čas življenja, to je čas cvetočih češenj, tudi tedaj, ko pada sneg. To je čas svetlobe, tudi tedaj, ko je tema, in čas smisla, tudi tedaj, ko ga tesnoba skuša pogubiti. To je njegov najbolj brezskrben, najbolj igriv, najbolj poln, najbolj popoln čas. To je čas, ki je poezija.

Le da ga zdaj lahko tke še z nekom.

A se vseeno vrača nadenj, da ga preplavi, zalije, utopi v sebi.

Ker ga ljubi, verjame.

Prosim, pojdiva -

amado mio

amado mio
love me forever
and let forever
begin tonight…

Zvoki pesmi prerežejo smeh
v pritličju prodajalne sredi tujega mesta.
Za hip obstane, z raztrgano dušo
se s pogledom zateče v objem fanta, ki ga ljubi.

Ovit v jantarne oči, v katerih odsevajo
nebeške modrosti velikih vezirjev
(ali morda smaragdne skrivnosti sultanov?)
skuša pozabiti, česar se ni nikoli spominjal.

Kasneje, v poltemi bara nedaleč stran,
naslonjen na zid, kakor na pranger, trdno zamiži.
Dlan pohotno spolzi navzdol, tiger je pripravljen na skok.
Tukaj lahko ljubi oba.

Vendar mora oditi.
Izpraznjen zapira vrata, tavanje se končuje.
S steklenico v roki slavi...
Preteklost je prihodnost.

ce soir c'est plus la peine

…nous n'irons plus jamais,
ce soir c'est plus la peine...
…nous n'irons plus jamais,
plus jamais, plus jamais…

Tiho brnenje motorja zarisuje neme pokrajine na zemljevidu srca. Preveč zaljubljen. Preveč ljubljen. Preveč osamljen. Preveč sam.

Zastrmi se v morje, ki narahlo valovi. Mrzel veter prežene s krova vse potnike razen njega. Tako mu je prav, zdaj noče nikogar ob sebi. Ker je to zbogom, ker je to slovo, ker… nikoli več nič ne bo tako, kot je bilo, kot pravi fraza. Ne svet, ne dom, ne on.

Kakšna bedasta ironija, pomisli trpko, da se je odločal prav tukaj. Kot bi mu nekdo ponudil, Evropa ali Azija, zdaj pa izberi. Navidez preprosto vprašanje, a s tako zapletenim odgovorom… z milijoni podtonov, odtenkov, podvprašanj… z neskončnimi matricami odhajanj, odpovedi, bolesti.

Ker še vedno bi rad oboje. Le eno ima lahko.

Minute tečejo. Napetost v njem postane skoraj otipljiva. Diha hitro in plitvo in kadar mu zmanjka zraka, pritajeno zavzdihne. V sozvočju s kriki galebov nad ladjo. Zdi se mu, da ga bo pobralo od bolečine, da ga bo silno koprnenje po njem zadušilo. Pa je samo želja. Ne tudi ljubezen (vsaj ne še. Tega, ve, ne bo odkril nikoli – in to je skrivnost, ki boli najbolj.). Zaradi njega je za trenutek zahrepenel biti nekdo drug - ali vsaj drugačen, svoboden… a ni in ne more biti, nikdar. Ker ljubezen, verjame, je drugje.

Saj bo samo malo umrl, skrit pod tančicami žalosti. Saj to zna. Saj je ta konec zapisal v pesem že nekoč davno prej. Zdaj ga s tresočimi rokami - zaradi zibanja ladje komaj razloči črke - piše še enkrat, na mobilca.

Čeprav ostajam na drugem obrežju, te bom imel vedno rad. Celo tedaj, ko bo spomin name v tebi dogorel do konca, ko se ne boš več zavedal, da sem sploh kdaj bil, natipka trepetaje, in zašepeta, komaj slišno, samote ni, dokler angel bdi nad teboj. Besede zvenijo kakor zaobljuba in dve snežno beli vrtnici iz njegovih oči zdrkneta v vrtince Bosporja. Za dva moška, ki sta tako zelo njegova. Ena bo potonila nekje na obalah Črnega morja, druga...

Ko odda sporočilo, še enkrat poišče njegovo ime. Poskusi zbrisati njegovo številko, a se mu zalomi. Drhtečim, prepotenim prstom (kot bi se hoteli ljubiti z njim) trikrat zdrsne na tipkah. Ne morem ga izbrisati, obupano zakriči v veter. Namesto odgovora začuti samo slane kapljice na svojem obrazu.

Za trenutek okleva, a ker je trdno odločen, se obrne in z vso silo zaluča telefon čez ramo. Plop, reče morje, in potem je samo še tišina. Telefonska številka je nedosegljiva, on je nedosegljiv. Ker življenje, verjame, je drugje.

Nebo nad ožino se zapre.

Do konca plovbe obsedi na ograji in prazno, brez misli, brez čustev otopelo opazuje pristajanje. Ko se ladjica dotakne brega, vstane in se z dolgimi koraki usmeri proti stopnišču, ki vodi na pomol. Vrača se v Evropo. Vrača se domov.

In vendar, ko se njegov pogled še zadnjič, za večnost dolgo, pomudi v Aziji in zdrsne naprej proti neznanim daljnim obalam, ki ga spominjajo na izgubljeno, preden za vedno zaklene en prekat svojega srca, preden del sebe pokonča za zmeraj, pomisli, lepo je vedeti, da si.

In se nasmehne.

© Aleks 2007

Zgodba je seveda izmišljena in kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami ali dogodki je nenamerna in zgolj naključna.

Glasbena spremljava: Rita Hayworth: Amado mio, Gabi Novak: Kuća za ptice, Teddy Thompson: I don't want to say goodbye, Hervé Vilard: Capri c'est fini.