v objemu jeseni

jesen ima dušo melanholije,
ko nemočna počasi umira v zimo,
kakor zahteva neusmiljeni zakon narave

in me objema.

zvezdni utrinki z dreves
se vrtinčijo v molu,
otožno spreminjajo barve
in se preobražajo v vsakdanjost.
iz temnorjavega listja
pod svojimi nogami
ne morem oblikovati nasmeha.

ptice v črnih jatah letijo na jug,
z velikimi krili plahutaje temnijo nebo.
samo s tihimi sanjami se je mogoče
dotakniti mehkobe
njihovih zlatih peres.

v kalni luži se drgetaje raztaplja
moja skrivenčena podoba,
kot da stojim sam
v ukrivljenem ogledalu
(a ne v čudežni deželi),
kot da sem sam
ugašajoča jesen.

teža časa pada med trepetajoče sence na steni.

z razbijajočim srcem
utrnem stenj čajne svečke
na polici s spominki.

© Aleks 2024

Datum objave: 1. 11. 2024