mogoče boš nekega dne moral vedeti, da od nekoga si.
(ptica v duši, moj)
I
molk je zlato
trdijo modri
zlata zrna tišine
padajo v pesnikove pesmi
kakor razbeljeni cvetovi drevesa
in vžigajo samoto
v prazno srce
II
ko umolkne tišina
umrejo pesmi
na pogorišču duše
ostane samo pepel
leden kot sanje
iz katerih
ni prebujenja
© Aleks 2019
Datum objave: 21. 3. 2019
objavil aleks ob 21:03 8 komentarji
Oznake: govorica bolesti
POLETJE dolgo in vroče | vseokrog nas | naj bo vsaj kdaj tudi v nas ... JUNIJSKA kot sonce | me nese k sončnicam | v vrtne...