junij

najbolj svetli ptici
v najbolj temni duši
od vseh

včasih te sanjam ko spim

za nepredirno temo zlepljenih vek
ob sotočju spominov
do obupa pijan opoja
grlenih odjekov tvojega smeha
(otožnosladko sozvočje radosti in melanholije)
se potepam
z roko v roki s tvojimi sanjami
ustavljeni čas je nikoli končana pesem

tvojo srečo ujemam v zrcalu praznih dlani
sijoča polja rumenih glav sončnic v zelenih valovih
vzcvetajo poleg neskončne ceste moje samote
ko pride večer bedim
neslišno skrit med tvoje misli
da prestrežem vse tvoje solze
da te ne dohitijo
da žalost ne orosi miline tvojih poljubov

bijem kot tvoje srce
ki ga tajiš pred menoj kot da ga nimaš
kot da ga nisem spoznal do dna
kot da ga nimam rad
temne in svetle glasbe tvoje krvi
sem vtkal s teboj v črno-bel vzorec šala
ki objema moj dolgi vrat
za vedno skozi ledene mrazove življenja

in te slišim
note niso več črne znanilke smrti
plešoče po nizu petih davečih žic
ne udarjajo več tišine po onemelih tipkah
klaviature
temveč kot krila ognjene ptice
zažarijo
v grenke verze odčarane duše

takrat pišem svet skozi tvoj pogled
zavozlan v topli vonj tvojih besed
varen in nežen
kakor pomlad
v prvih zvončkih pod jasnim jutranjim nebom
čeprav prebodene z otožnostjo kdaj
zakrvavijo
(in so najbolj moje tedaj)

včasih te sanjam ko spim
in včasih odprtih oči

© Aleks 2012

Datum objave: 1. 6. 2012