mi boš pustil, da bom umrl?

ko bodo vse pesmi v gozdu ubite padle na tla,
prestreljenih src in okamnelega pogleda,

ko bodo vse ljubezni izginile
v sveti tišini praznine razbitih sanj,

ko bom z mehko okrutnostjo
daroval vso svojo objokano žalost,

ko bo iz cvetnih čaš mojih užitkov
do dna posrkana vsa razuzdana izprijenost grešnika,

ko bom s svojo krvjo izmil vso bolečino sveta
in ne bom več ječal pod baldahinom krivde,

ko bom izkričal vse osamele besede
in bom slišal le še molk violine na robu poti,

ko se bom izglodal iz večnosti,
da se niti pekel ne bo spominjal te pogubljene duše,

me boš tedaj pustil umreti?

© Aleks 2007