povodni mož

dolgi zeleni kodri alg sargaškega morja,
dlani mladih žab,
plavutke, ki jih ne morem sezuti,
vonj sončnega vzhoda ribičev iz suqueta,
raskavi smeh viharja,
ogrnjen v barve otožnega žada,
ostudni mož,
povodni mož.

gledam te

oblečen le v svoje belo telo
se v nočeh brez sna
ljubiš z valovi mojih kraljestev,
dotikam se te s pogledi,
ti me slutiš v globinah,
bojiš se moje podobe
strašnega moža,
povodnega moža.

želim si te

s srebrnim zvenom harfe te vabim
v grad iz rdečih koral
(med školjke na dnu morja sem ga skril),
tedaj potoneš v temo mojih rek,
v katedrale mojih strasti,
zgrajene na pesku neskončnega hrepenenja
zaljubljenega moža,
povodnega moža.

imam te

držim te v naročju, zaprtih oči,
drhtiš, ker ne moreš živeti,
s poljubom bi te začaral,
a vrnem ti dih in te zapustim
na belem produ sveta tvoje lepote,
med zakladi s potopljenih galej,
žalostni mož,
povodni mož.

ljubim te

kot te ni še nihče.
v cvetove lokvanjev lovim tvoje sence,
vnebovzetje vstaja v meni,
ko odhajaš, ovit v mojo ljubezen,
besneče šumenje naraslih voda so moje solze,
v njem utripa vsa bolečina
osamljenega moža,
povodnega moža.

© Aleks 2007