angel

ljubil ga je,
kot lahko ljubi le angel,
vse zvezdne noči,
tudi tedaj,
ko ni bilo nikogar,
ko je trepetal
v naročju samote.

ljubiš me,
je rekel moški,
a ne daš mi srca,
zakaj mi ne daš srca?
stopi iz teme,
daj mi srce,
če me ljubiš.

a kadar angel
podari srce,
izgubi krila,
postane človek.

moški ga je vzel
(bilo je zabavno)
in ga na koncu raztrganega odvrgel,
kakor zavržeš stare cunje,
ko jih ne maraš več.

pljuval je vanj
in ga ubijal,
počasi in s slastjo,
ker je mislil,
da angeli ne odidejo,
ker ni razumel,
da lahko
umre samo duša.

res, ni bil križan,
a je trpel,
dal je svoje življenje
moškemu, ki ga je ljubil.

tisto angelsko telo
zdaj berači za ljubezen,
opoteka se
od naročja do naročja,
od samote do samote,
od pekla do pekla,
in išče, česar ni moč najti,
napoj pozabe,
pozabljeno tišino,
tiho smrt.

vzemi ga še enkrat,
pljuni še enkrat vanj,
še enkrat ga ubij,
samo ne šepetaj mu,
da angeli
ne morejo ljubiti.

© Aleks 2007