skozi moje oči
rad
se sprehajam
med stezami tvojih spominov,
ki so vtkani
v prosojnozeleni prt,
razpet preko mrakobe neba.
zvezde so tihi cvetovi rož,
ki se kakor nepozabni spominki
razpirajo
na samo tebi vidnih postajah
brezčasnega vlaka iz reminiscenc.
v sledovih tvojih stopinj
razbiram odpiranja duš
v pogovorih,
ki so ostali zamrznjeni
v drugem času,
a oživijo zmeraj,
ko pogled usmeriš nazaj,
ti edini,
ki se še spominjaš
s toplino
dlani, ki se oprijema kozarca,
s katerim nazdravlja s teboj,
oči, ki trepetajo v nemi bolečini
in nasmeha, ki vsakokrat
ob srečanju s tabo
ožari osameli obraz.
trpkost pozabljanja
ljudi okoli tebe
riše vate
vse bolj globoke
kroge otožosti.
vate zrejo s trdoto,
ne da bi razumeli
tvoja dejanja dajanja
človeka.
zato samo ti
med molčečimi obrazi na mrzli terasi
še hrepeniš
po zvokih zamrlih korakov.
dež pada na tvoje oči
kakor besede tišine.
tudi praznina
je lahko polna do roba
in čez.
© Aleks 2023
Datum objave: 7. 5. 2023
8 comments:
Kakšen krasen sprehod med spomini - in tudi ene vrste opomin, kako hitro smo pozabljeni.
Kot pravijo: life goes on (without me).
lp, bralec
hvala, bralec, me veseli, da ti je pesem všeč. glede spominjanja pa - so ljudje, ki so nepozabljivi. življenje sicer res gre naprej brez nas (kot na nek način trpko pravi tudi neka pesem), a niso pozabljeni, ampak na nek način sobivajo z nami... zaradi vsega, kar so nam pomenili. jz pravim temu vzporedni čas - čas, ki je s spominjanjen še vedno skupen skupen... četudi za enega.
bodi(te) dobro,
a.****
Zanimiv in po mojem mnenju dober oseben in poseben pogled.
Všeč :-)
Bojim se, da vsi kdaj ljudi preveč hitro pozabimo. Life goes on, kot je zapisal tvoj bralec. Seveda ne vseh, kot ti praviš v odgovoru.
Še ena odlična zate :-).
Professor
Dragi Aleks, tvoja pesem se me je dotaknila med belimi zidovi, kjer čas teče počasneje in spomini na preteklo življenje, na takšne ali drugačne prijatelje še bolj oživijo. Včasih je potrebno, da se zgodi najhuje, da človek spozna težo človekovih besed, a moči za nadaljnjo pot ti dajejo prav takšni ljudje kot si ti. Ljudje, ki nosite v srcu pesem, dušo in odprto dlan. Še kako se me je dotaknila vsaka beseda zase, njih pomen sem prezrcalil v svoje življenje in kljub nekoliko zastrtemu pogledu v prihodnost, skozi pesem videl svetlobo.
»tudi praznina
je lahko polna do roba
in čez«
In ti s svojo besedo mrtvega dviguješ, obupanega razveseljuješ in odsotnega vračaš v življenje!
Hvala ti za to!
Ostani takšen kot si!
Matevž
-@ professor, hvala za še eno odlično oceno. veseli me, da pesem pušča vtis, pa tudi, da spodbuja k razmisleku.
lepo se imej,
a.
-@ dragi Matevž, ker kar nekaj vem o tem, kako je "med belimi zidovi, kjer čas teče počasneje...", ti kot prvo najprej želim vse dobro!
hvala za tvoj vpis, ki, verjamem, prihaja iz srca; čeravno sebe ne vidim niti blizu tvojim besedam, mi veliko pomeni misel, da moje pesmi prinašajo svetlobo (četudi zraven malo zardevam). ker vem, da je včasih težko dvigniti pogled, vstati in vztrajati z vero v življenje.
drži se!
a.
Res lepa pesem, ki vodi bralce v razmislek. Bravo Aleks!
LPJan
me veseli, Jan, in prav lepa hvala.
bodi(te) dobro,
a.
Post a Comment