u meni
nedgje na putu
skrenut sam
u beskraj
crni snijeg mojih ruku
na bijelim tijelima sjećanja
ispisuje riječi nepoznatog jezika
stranim suglasnicima
bez vokala
lica imena
vrijemena čežnje
glagoli snova
imenice osjećaja
bez pridjeva
bezbojni oblaci cigaretnog dima
guše ukus spaljenih zvukova
blud mojih koraka
odjekuje zelenom bojom žuča
olovni poklopac nebeskog svoda
glumi plavetnilo
neba oči bez ptica
sam sam
bez sjene u naoštrenim sječivima dugih srebrnih zraka
(koje rastu iz mojih dlanova umjesto prstiju)
proklet srcem
na koljenima dna
molim se
da postanem more
da milujem
da utješim
da volim
da zarobim u sebi suze svih mojih ---
nekad na putu u beskraj
zalutan sam nizbrdo
ne mogu se okrenuti
Datum objave: 30. 5. 2013
9 comments:
"nedgje na putu
skrenut sam
u beskraj"
... tudi jaz, Aleks!
ti tudi? boli, ne?
ne mogu se okrenuti...
bodi dobro!
boli ...
Predivna pjesma, Alekse, ali... i :-(
-@ dragi tjaž, saj berem, saj razumem, saj vem... veliko je boleče žalosti tudi v tvojih besedah...
-@ anonymous, hvala... i da, je.
lep konec tedna, in vse lepo.
Veš, kaj mi še posebej všeč: tvoj 'skrenut' in 'zalutan' namesto 'skrenuo' oz. 'zalutao' - prav zares domiselno!
In vse kitice vmes :-)
ej, Professor, hvala za pohvalo; vendar veš, upam (kajne?), da tu ne gre za biti domiseln – oziroma, gre, vendar v smislu najti najboljše besede za tisto, kar čutim... in jz (se) res čutim tako: skrenut in zalutan (ni skučajno nisam ni skrenuo ni zalutao)
verjamem, da tako čutiš -a tudi, kar čutiš, je treba znati ubesediti, kot veš sam. v tem si tudi mojster!
(in kdo/kaj te je skrenulo i zalutalo?)
dobro vprašanje (o odgovoru še razmišljam...)
vsekakor pa, lep konec tedna ti želim.
Post a Comment