sam
samota
je prazen prostor
različnih oblik
kot bi nevidna roka z velike freske življenja počasi brisala vse kar šteje
najdražja obličja
ki jih je vzel tuji čas in ki oživijo
le še v spominih srca
podobe davnih ljubezni ki so odšle
ali smo jih pregnali sami
brez pravice vstajenja
mimobežna telesa neznancev
z imeni in brez
ki bi mogoče
lahko bili
drugi pogrinjek na mizi
še en kelih za poljub vina pred spanjem
sladko opojnega
dišečega po divjih cvetovih vrtnic
in divji sli moške ljubezni
senca klavirja
na katerega je pianist
igral po ljubljenju
zase
in zanj
(tudi njega ni več)
pesmi na nočni omarici
iz neke požgane dvojine
dolga pisma z različnih koncev sveta
vse neizrečene in neprebrane besede
glasba
ki molči na cedeju
slike
obešene nad stopnicami
veje drevesa
in krila ptice
topel stisk roke v somraku večera
zgodbe s prehojenih poti
pod zahajajočim soncem
na kamnitih obalah
itake
zadnja dlan na preplašenem čelu
vse izginja
za večnost
ostanejo zgolj
neme sobe polne praznine
in sled solza na obrazu
ki ga je izpisalo trpljenje
samota
je prazen prostor različnih oblik
ki nima nikoli
oblike mene
oblike moje duše
© Aleks 2013
Datum objave: 8. 5. 2013
15 comments:
zelo boleča samota, v izjemno lepi pesmi
lp, bralec
pesem ima veliko pomenov - zame. je pa kot vedno lepo videti, da se dotakne tudi tistih, ki me berejo. hvala !
U Aleks, ta me je pa čisto potegnila vase! Kot bi bral moje misli, kot bi risal moje življenje, čutil z mojo dušo. Hvala ti. Jaz se ne bi znal tako pesniško izraziti kot si se tukaj ti.
Berem in berem in berem … Za vse tiste neprespane noči, za vse nedoživete trenutke, ki gredo mimo.
Hvala ti! Drži se s pogumom nad »vodo«
tjaž
dragi tjaž, jz si želim, da samota ni in ne bo nikdar od nikogar...
sicer pa, veš, ko pišem, se vse, kar čutim, doživljam, slutim, upam, želim... itd, itd, itd… samo preliva iz mene v besede; takrat sem jaz najbolj jaz in moja duša nikoli ni tako gola kakor takrat - toda nihče ne nosi v sebi le sebe...
pa saj tudi ti pišeš in se to zgodi tudi tebi, kajne? tvoj lirizem je drugačen od mojega, a se dotakne bralcev, da se najdejo v njem.
Ali pa ti veš (upam, da veš), Aleks, da si človek včasih tudi sam izbere samoto, četudi ne hote?
Professor
Dragi Aleks, tudi sam si želim, da samote, tiste boleče samote, ki bitje osuši vsega lepega, sploh ne bi bilo. Res ne! Včasih so dejali, da se najlepše pesmi rodijo v bolečini, a po pravici si želim, da bi pesmi nastajale samo v sreči, veselju. Po mojem bi bile še lepše!
Ko pišem, takrat sem tudi jaz najbolj jaz, da. Najbolj tisti Tjaž, včasih poln vedrine in nasmeha na ustnicah, včasih, v zadnjem času, pa besede vedrine ne poznam.
Ne vem, če se moja pesem sploh dotakne koga. Ne vem če kdo sploh bere to moje pisanje, a vem, da moram dati iz sebe.
Drži se Aleks!
ej, Professor, seveda vem - zakaj pa, misliš, da sem napisal, ali smo jih pregnali sami / brez pravice vstajenja... najbrž ga ni, ki ne bi nikoli ničesar zajebal, ali vsaj misli(l), da je ('cause of zillions of reasons). jaz se nikoli nisem boril zase, ob prvem namigu sem se bil vedno pripravljen molče umakniti izza ponosa (again, 'cause of zillions of reasons). tokrat pa se mi zdi vredno, da vztrajam, da se ne vdam. za njega... zaradi njega.
in hvala za komentar (saj vem, da je dobronameren!)
vem, so samote, ki so še temnejše kot moja (in v ljudeh ki jih imam rad... dragi tjaž, jz prebiram tvoje pesmi (in še koga), in dobro vem, kako se dotaknejo bralcev... zelo! kot tudi vem, da je pisanje skoraj kot dihanje, nuja, ali pa v prsih sploh ni več prostora za zrak... srečne pesmi? kaj vem… jz berem rad besede radosti in sem bil vedno noro vesel, če so bile - vedno (zdaj si jih včasih zasanjam in včasih jih sanjam). pesmi pa… meni se zdi, da takrat, ko je sreča, dejansko je poezija. čisto prava, čisto zares. ali ni?
bodi lepo. živi... piši...
a.
Taka žalostna pesem Alemks! A misliš da bo tako, ko bom/o star/i?
veter ne vem a ljudje skozi leta odhajajo vse bolj smo sami
saj ne da ne bomo tudi mi nekega dne odsli
(pravzaprav vsi razen mene - jz bom edin umru)
ker mislim da sem za pogresanja brezoblicen
brezoblicen
brezoblicen
brezoblicen
in tud za spomin
O dragi Aleks, prav ti edini ne boš umru! Ti boš večno živel. Tvoje pesmi bodo večno med ljudmi. Napolnjevale njihovo praznino dneva, bogatile njihovo samoto z obličjem pesnika z dušo!
Drži se ...
hvala, dragi tjaž!
(veš, včasih pomislim, kaj, če se res nikdar ne bodo dotaknile njega, ki jih zanj pišem? (takrat me sicer tako zvije, da se mi za nekaj hipov zazdi, da ne morem več dihat, ampak potem se vera povrne)
ampak mogoče je njihovo poslanstvo zares vsaj malo tudi drugje: da spregovorijo za vse, ki jih kakor mene boli nekje globoko v ranjeni duši (ali pa je to preveč samovšečno?)
(in ja, želim si, da bi se me kdo spominjal, vendar po lepem - saj če te ni v spominu nikogar, potem čisto zares umreš - a vreden, pomoje, najbrž glih nism tega...)
bodi dobro tudi ti!
Povsem razumem občutek, ko se sprašuješ, če se pesmi dotaknejo njega, ki ga ljubiš, po katerem hrepeniš, za katerega vztrajaš v pisanju. Brez dvoma, beseda najde pot do srca. Tako in drugače! Verjemi in piši, kot si tudi meni zadnjič lepo zapisal. Verjemi in piši tudi za vse nas, ki se napajamo kot žejni jelen ob vodnjaku tvojih besed, tvojega notranjega bogastva, ki ne presahne in vedno znova preseneti. In poboža ranjeno dušo.
In brez dvoma bodo tvoje pesmi ostale (za)vedno. In spomin ne zbledi tako hitro. A ni še čas za tako razmišljanje. Zdaj je čas za pesem, čas za besedo, ki (kljub žalosti) daje upanje. Vsem nam, ki te beremo in smo s teboj!
(uf kere modrosti in od koga)
Drži se!
dragi tjaž, hvala za tvoje lepe misli! ja, rad ga imam, zelo... in pesmi bodo, dokler bodo besede. kajti srce, ki je moj najvišji sodnik, mi pravi, da je prav, da ga ima rad, ker... je pač prav (srca ne moreš prepričati, ne? srce samo ve). ne vem, kdaj bo potreboval moje besede, moj stisk, moj objem, ampak takrat hočem, da ve, da od nekoga je. da je od mene. (za) vedno. moj, četudi ne bi bil od nikogar drugega več (in celo če mene ne bi bilo več).
//ene pesmi, seveda, so bolj refkleksija mojih dni (no ja, ali noči) in tudi odraz mojega odnosa do sveta (ali vsaj skušajo biti). še vedno se me dotakne marsikaj... in kdo. mogoče še bolj, ker na nek način nosim dve duši v sebi in svet vidim vsaj malo tudi skozi njegove oči. tako da... //
in če moje pesmi govorijo tudi za druge, pa je vendarle dobro in prav, mislim, ker druge pesmi govorijo tudi zame kdaj. tudi tvoje!
bodi dobro. in piši. tudi ti. jz bom bral.
Dragi Aleks!
Saj ne vem, kaj bi lahko ob vsem tem še dodal. Vse kar sem ti želel tudi sam povedati, so povedali že vsi komentatorji pred menoj. Mogoče naj dodam le še to, da se tudi mene dotakne vsaka tvoja beseda, vsaka tvoja pesem in misel v »Tisoč in eni noči«. Mnogokrat si me tudi s svojo bolečo poezijo dvignil iz prahu in mi pokazal luč na koncu tunela. Ko bi el ta luč lahko dlje časa svetila, da bi videl in znal in zmogel priti ven.
Hvala ti, da si in da ustvarjaš in živiš za nas, ki te beremo. Vsak dan znova!
Bodi! Samo Bodi!
Matevž
dragi Matevž, hvala, res... da še prihajaš na te strani, bereš, pokomentiraš. in da ti moje besede kaj pomenijo.
ja, tudi jaz še prihajam na tvoje strani in tvoje pesmi, boleče, a lepe, še vedno zazvenijo v meni.
saj vidiš, še pišem (torej menda še tudi sem...)
lepo bodi, Matevž, tudi ti.
Post a Comment