slovenski center PEN

za mojo ptico v duši,
ki je navdih za tisto najlepše, kar jaz napišem

tako jaz vidim pesmi in pesnike.
kdove, kako jih vidiš ti?

mislim,
da je vsaka prava pesem
svoboda.
da v njej si to, kar si.
ne več, ne manj.
in tudi nič drugega.

pesem je anatomija duše.
najde besede za najgloblji strah,
ki ga človek ne prizna niti sebi
v najbolj svinčenih nočeh,
zrcali najbolj intimno grozo, ko se zave,
da je zmanjkalo sanj,
da je obstal pred poslednjimi vrati.
pesem je pribežališče,
objem,
in vanjo pesnik posadi svoje zadnje upanje,
tik preden v njem za zmeraj potone,
da bi nekoč nekje znova vzbrstelo -
mogoče v bralcu, ki ga bo našel,
ko bo iskal drevo
za čoln
po vélikem brodolomu
(ljubezen ve, da ni smrti).
zna govoriti o dečku,
ki brezskrbno skače visoko čez bele oblake
in igra nogomet s soncem
pod modrim šotorom neba.
takrat, ko so vsi goli njegovi.
ko vzide luna,
je pesem poetu najstrožji
in najvišji sodnik.
pesem je spoved
in vsaka izpoved je pesem,
ker tudi tedaj, ko ne zapisuje ničesar,
ampak le nemo ihti v temino noči,
skozi vsako črko solza pesnik
daruje sebe.

mislim,
da je vsak pravi pesnik
odjek svobode.
kot dovoli sebi, dopušča vsem,
da so tisto, kar so.
ne več, ne manj,
in tudi nič drugega.

pesnik zmore slišati drugo srce
in biti v sozvočju z njim.
pesnik razume veliko,
ker je sam večni popotnik
od najglobljega pekla do najvišjih nebes,
vstaja, in pada, in znova vstaja
v žgočem notranjem ognju začaranega
kroga življenja
skozi ves svoj skopo odmerjeni čas.
ne sodi,
ker ve, da ne more soditi nikogar,
dokler ni (bil) on sam,
in ne kamenja,
ker ve, da ni (bil) nikoli brez greha.
pravi pesnik je tisti, ki vstane proti vsaki krivici,
vedno,
tudi ko se zgodi najmanjšemu med najmanjšimi,
četudi je sam manjši od vseh
(ali med vsemi največji),
ker je vsak pravi pesnik otrok,
ki še zna pisati
in brati
govorico srca.

© Aleks 2013



Datum objave: 8. 4. 2013