predsmrtna balada
moja bela smrt
je samo spanje.
nenehno spanje.
v njem je mir, brezmejni mir,
v njem je pozaba, neskončna pozaba,
v njem ni teme, niti koščka teme ni,
v njem ni obupa, niti kaplje obupa ni,
v njem celo pravljic ni, tistih lažnivih pravljic,
ki bi obljubljale, česar ne morem imeti
(niti tistega, kar imam, ne),
v njem ni ničesar.
in nič je vse.
neusmiljeni vrtinci spominov, stvarnosti, sanj,
tiste črne reke,
ki slepo butajo
ob stene mojih žil,
ki tulijo mene,
molče,
a na ves glas,
pečejo,
trgajo,
davijo,
morijo,
ubijajo.
nemir se razteza skozi večnost.
biti
je strup,
je kislina,
je sla,
ne umirja,
muči me,
razjeda,
žge,
opominja.
poti se izgubljajo,
končujejo,
veter v drevesih je onemel
in moja mala tiha duša
ne more več šepetati pesmi.
samo spal bi,
od groze razžrt,
tam, kjer me ni.
pokrij me
(kdo? ne vem),
samo toplo naj mi bo.
umiri moj strah,
moj težki strah
(prosim),
usmili se me,
skrij me,
izpoj moje stihe,
in nikdar več me ne prebudi v življenje.
predvsem ne s poljubom.
ne ločijo naju gore,
ne ločijo naju morja,
samo zvezde so preblizu.
© Aleks 2007
21 comments:
Dragi Aleks!
»Veter v drevesih je onemel«
In onemel sem tudi jaz ob tej, tako napeti, čustveni in boleči izpovedi tvojega srca. Pot kdaj zaide v temo, v bolečino in težko najdeš svetlobo sam. Toda ti nisi sam Aleks! Saj veš kolikokrat si mi šepetal, da nisem sam, in zdaj jaz šepetam tebi! Rad bi umiril tvoj strah, umiril tvoj korak in te zavil v stihe pesmi, svetlobe, upanja in radosti. O čutim jo. Pesem. Vsako besedo posebej…
Prosim, drži se mi. Nad gladino morja, z besedo svobode in upanja!
Vse dobro!
Matevž
včasih je treba pisat o temi, da se vrne svetloba
Jaz nisem svetloba, sem le Vilinček, ki pač pobira in hrani svetle delčke živjenja, ker mi je pač tako lepše. Svet je tako ali tako preteman in vsaj tiste trenutke, ki si jih ukradem zase in za svojo dušo želim imeti lepe. Zato je tudi moja poezija vedno usmerjena k upom, življenju, veselju... tudi solza kakšna kdaj kane... ampak, ker se hranim s poezijo in se z njo napolnjujem, zapisujem pač misli, ki mi dišijo, ki me svetlijo, ki me delajo srečnejšo, ki mi dajejo energijo in mi jo ne jemljejo... Mogoče neumno slišati, ampak na tak način funkcioniram že vso življenje. Če mi pomaga? Očitno mi... pozitivizem. Na tak način so me tudi vzgajali: "Kaj se boš smilil samemu sebi, dvigni se, gremo naprej!"
No, zdaj se pa izpovedujem, namesto da bi komentirala tvojo pesem. Zanimivo, kam nas vse potegne, ko se beremo.
No, tale pesem resnično vodi v tragične vode. Ampak ne bom si je dajala preveč na srce, da me ne potegne s sabo. Že tako ali tako imam v sebi preveč domišljije in sem istočasno zelo čustveno bitje...
Pesem je znova enkraten izdelek, če jo gledam samo iz te strani.
Glede vsebine pa ne vem, če si v resnici čutil v sebi takšno bolečino in doživljal tako močno krizo??? Upam, da ne. Ne poznam tvojih občutkov, ampak če si samo predstavljam vso to močno bolečino, ne vem... Jaz si sama ne dovolim tako globoko potegniti oz. zelo zelo redko se mi je to zgodilo... Ker solze nekako delujejo zame olajšujoče in vso težo nekako sproti brišem iz sebe.
Danes se mi mudi in sem malo pozna, ampak se še kaj vrnem nazaj.
Ne vem kako ti naj pričaram nasmeh na obraz... pa bi ti ga rada.
A še tebe stinsem tako kot Matevža :)) da boš lahko bežal pred mano ;)))
Vem, da včasih stresam neumnosti, ampak nič ni zlonamernega...
Nič, lepo bodi, se še vrnem kaj nazaj...
Vilinček!
ja, v nekem trenutku sem čutil tako... vendar o temi lahko govorim predvsem skozi prispodobe... kar pa še zdaleč ne pomeni, da se smilim samemu sebi (heaven forbid!) ali da sem ves ovit v neko temačno nesrečnost. prej nasprotno; tema je sicer del mene, a tisti, ki me bolje poznajo, me pretežno čutijo kot svetlega in toplega... tako mi vsaj pravijo. mogoče prav zato... ker znam nekako iti čez. a kot sem nekoč nekje zapisal, ko sem srečen, ne znam pisati pesmi...
Hvala in lepo bodi tudi ti,
a.
... vedno bos beli jezdec... vedno! konjenica pa bo sledila.
izpod Kavkaza, j.
pa sej ne morem verjet :))))).
hvala ti, ful... in lepo, lepo se imej,
a.
Branil si svoj jaz, to je dobro znamenje! :))) Oprosti mi, saj sem ti spisala, da me poezija potegne vase, prav tako domišljija.
In nisem napisala, da se TI smiliš sam sebi!!! O sebi sem pisala, četudi najbrž pridejo kdaj trenutki, ko me tudi odnese v to smer. Ampak, ker kar hitro ugotovim, da nič ne pomaga in ne vdržim dolgo v takem stanju, se pač postavimo znova na noge.
A veš, včasih nas pač potegne v različna razmišljanja in niti slučjano ni bilo tu kakšne namere, s katero bi te želela ali užaliti ali pa razmišljati v negativni smeri o tebi. Včasih se pač ujamemo v nek trenutek. Jaz večkrat delujem nepremišljeno, kako naj ti rečem, potegne me s sabo... Očitno je to v nas, ki se na kakršen koli način umetniško izražamo. Pravzaprav ne vem?? :)
Kar se pa tiče tvoje narave? Ne poznam je. In te niti slučajno ne mislim označevati ali soditi, na podlagi poezije, ki jo berem oz. teh komentarjev. Ker tega sama ne maram. S prstom kazati na nekoga... ne maram!!! Še manj pa posploševanje in prazno obsojanje.
Še posebno, če ne poznaš celotne slike osebe. In ne samo to, tudi takrat, če jo poznam, tega ne maram.
Oprosti mi, če si dobil tak občutek... Ni bilo moje pisanje usmerjeno v to smer...
In če tudi bi se sedaj usmerila v tvojo poezijo, v to kar sem doslej prebrala...Nisem dobila tega občutka, mogoče le to, da močenje doživljaš bolečino in temno stran ali pa je enostavno zmoreš na tak način preliti na papir in seveda s tem potegneš bralca za sabo.
Kar je pozitivno, to pomeni, da pišeš zelo, zelo dobro.
No in še nekaj Vilinskega:
A veš, da se sploh ne obremenjujem, ali si temen ali svetel. Če bil pretemen, bi te pač posvetlila :))) Šalim si :))
Verjamem, da si super oseba in ostani tak. Kar se pa tiče pisanja poezije. Vsak ima v sebi nekaj svojega...nek pogon, ki ga vodi. In če se ti lažje izražaš takrat, ko si manj srečen, je to del tebe...
In preden sem ti spisala tole sporočilo, sem še enkrat brala tvojo pesem in jo bom čisto na kratko komentirala:
Bela smrt!
Strah pred praznino! To bi bila smrt... Ja, vsi nosimo na nek način ta strah v sebi...vsaj tisti, ki se zavedamo svojega bivanja na tej naši okrogli zemljici.
In še enkrat te prosim, da mi ne zameriš. Nič slabega nisem nosila v sebi, pač frfotavo bitje, ki ga odnese...
Fajni si mi in to sem ti že zadnjič napisala in če jaz to nekomu napišem... Kamorkoli me nosi, vedi, da tak ostaneš!!!
In četudi bi me kdaj spravil, čez mejo :))) imam VILE in še kaj. Ampak ne nosim zamere, bolj bi mi bilo hudo, če bi jo ti nosil :)))
Vilinček!
-@ Vilinček: hej, hej... od kod ti pa misel, da sem karkoli zameril? tudi "branil" se nisem (a me je kdo "napadal" al kaj ? ;)), preprosto sem se bolj ustavil ob tvojem vprašanju, če sem resnično čutil tako.
menda sem že večkrat rekel, lepo je videt, da moje pisanje odmeva, vzpodbuja odzive... in zato ti kvečjemu lahko še enkrat rečem samo, hvala...
a.
Je že mimo! Pač ziher je ziher, pa smo se znova malo razpisali ;)))
Uživaj!
včasih je treba pisat o temi, da se vrne svetloba
Ja:)))) očitno
Dej, drži se. Drži. Tema pa je del (našega) sveta. Brez teme ni svetlobe.
Objem.
S
-@ vilinček, :)))
-@ svetloba, res je, drži!
lep dan vsem,
a.
še ena boleče mračna pesem, vsaj jaz jo tako doživljam.
a v vsej tej temi je lepota, divja, nevarna...
"...lepota, divja, nevarna..."
wow... hvala!
Včasih si kot mali princ, z malo veliko dušo, ki se kopa v soncu in občasno izgublja v temi. Zvezde so blizu, preblizu...tudi mali princ se je neke noči vrnil na svoj planet, k svoji vrtnici...in mi ga vidimo v zvezdah.
Vse lepo, vedno!
Eneya
Eneya, hvala... za malega princa še posebej :)))
...ki tulijo mene,
molče,
a na ves glas,
pečejo,
trgajo,
davijo,
morijo,
ubijajo.
Kje sem bila jaz včeraj, ne vem, a mi ni odprlo nič novega pri tebi in danes se prav krivo pošutim, ker me ni bilo:))))
besedne zveze, ki tulijo mene....so posebne, nove, originalne, to, kar me pri pesmih najbolj fascinira.
Dobra pesem.
O vsem drugem pa so ti komentatorji-ke že toliko povedale, da bom jazzaključila zgolj z željo, BODI DOBRO, Aleks in lep dan.
neikka
če me pa res... včasih
(drugače pa, glavno je, da se najdemo :)))
hvala in vse lepo tudi tebi,
a.
Lep vikend ti želim, poln sonca in navdiha. Zdaj pa razmišljam...o.k., čisto malo lahko pogledaš v temo, da nastane znova kakšna lepa pesem ;)))
Brez zamer, nisem zdrave, če ne vstrelim kakšnega kozla :)))
Vsaj nasmej se!
Vilinček!
po vremenu sodeč bo mavrično ;))).
hvala in lep vikend tudi tebi,
a.
biti
je strup,
je kislina,
je sla,
ne umirja,
muči me,
razjeda,
žge,
opominja.
uf, zelo močna pesem. všeč mi je mogočnost besed, njihova neizprosnost kot se skozi pesem zdi.
zelo dobro pišeš, pridem še kdaj.
hvala, le pridi, sem vesel :)))
Post a Comment