čas zase

čas zase
ni sebični čas.
v vse počasnejšem ritmu tiktakanja ur
so dnevi, ki prinašajo mir in svetlobo
le v kalejdoskopu samogovorov,
ko se zamotani rizom misli razpleta
v urejene sekvence barvnega kroga
in duša utripa v sozvočju
z utripi srca.

čas zase
ni izgubljeni čas.
so ure obilja,
ko pesmi in knjige odgovarjajo
na temna vprašanja o (ne)smislu obstoja,
ko glasba v šumenju listja boža lase
kot nežna roka ljubimca,
ko je v naročju meseca mogoče
plesati tango na gladini morja.

čas zase
ni osamljeni čas.
v njem se (znova) srečujejo
ljubezni, oblečene v tople spomine,
brez grenkobe ali obžalovanj.
vanj mehko vstopajo
danes dragi ljudje, kot sence
neločljivi spremljevalci minljivega bivanja,
ki ne poznajo korakov slovesa.

čas zase
ni brezplodni čas.
za seboj pušča
gosto popisane oblake,
ki se kot hipni blesk zvezdnih trenutkov,
ki zažarijo le enkrat,
zdijo mimobežni in neulovljivi,
a zmeraj najdejo pot do moškega,
ki zna brati pismenke metuljevih kril.

čas zase
ni zapravljeni čas.
je dragocenost miru,
ki ga tuintam potrebujem
za ponovno sožitje s samim seboj.
čas zase je moj čas,
a rad vem,
da v varnem zavetju samosti
spreminja barve življenja še (ne)kdo drug.

© Aleks 2024

Datum objave: 17. 4. 2024