ukročena nestrpnost
dokaj nestrpen sem,
kadar predolgo čakam
na bus,
na tram,
na metro,
tudi na vlak,
ker ne pripeljejo na postajo po voznem redu,
še najbolj poleti, ali ko pada sneg, ali kadar dežuje -
to je, skoraj vedno;
včasih na aeroplan,
ki ne vzleti,
dokler se ne vkrca
še neka pomembna oseba.
četudi se med vožnjo -
a tega ne vem vnaprej -
pripeti vznemirljivo nepričakovano srečanje.
nestrpen postanem
ob vse bolj pogostih zastojih na cestah,
čeprav zdaj često poslušam
nekoč davno podarjene pesmi
in zraven popevam,
kar je samo moja
ozelenela oblika sreče.
precej nestrpen sem
pravzaprav v vrstah kjerkoli,
in tudi,
če je grelec vode za kavo
zaspan bolj kakor jaz,
če se pred filmom,
ki se ga že dolgo veselim,
brez potrebe vrstijo reklame,
če zamuja dostava hrane,
čeravno premočenega dostavljavca,
ki se v zadregi opravičuje
zaradi nepričakovane nevihte,
povabim naprej,
da si posuši lase,
in mu ob odhodu posodim majico,
na katero z rdečim flomastrom napišem,
vrni se;
če se sestanek ne prične pravočasno,
če ne najdem tiste prave besede za pesem.
obupno nestrpen postanem,
kadar meni najdragocenejša stran
v spletnem svetu
kljub neprestanemu klikanju
na ikono za osvežitev
ostaja nespremenjena.
celo obupano nestrpnost poznam,
podobna je pijanemu vetru,
ki se opoteka po temačnem gozdu
in ne razume več poezije dreves,
ko se spreminjam
v izgubljene sanje jutrišnjega dne.
včasih se v neučakanem pričakovanju
njegovega dotika
moje skrajno nestrpne misli
pod modrim žametnim svodom
srečajo z njegovimi nestrpnimi
željami po mojih besedah
in se prepletejo
v trdnem in močnem objemu.
kot uročena luna,
ki z zamahom roke postane
ladja med zvezdami ali vanilijev sladoled
s čokoladnimi krajci,
je nestrpnost začasno ukročena.
razcvetim jo v zlati cvet sončnice
na samo najinem nebu.
© Aleks 2023
Datum objave: 11. 7. 2023