prebujenke

(izbranke za ptico in vse druge bralce in bralke)

mislim, da se je vse začelo z razmišljanjem o tem, kako je prebujanje pogosto na moč neprijetno, ko zjutraj znova privre na dan vse, kar nam je v spanju uspelo potisniti vstran, ali se je v sanjah navidez celo razrešilo tisto, kar nas v resničnosti teži ali zgolj močno zaposluje naše misli. vse, kar si takŕat želimo, je, da bi se skrili nazaj pod odejo ali zbežali v nek vse-je-dobro svet. in takrat je potreben pogum za držati odprte oči. občutek, ki ga gotovo poznamo vsi.

tako se je rodila zamisel za prebujenke, izbrane trivrstičnice za leto in dan. da bi bilo prebujanje lažje tudi v temi. med seboj so različne; nekatere so resne, druge bolj optimistične, včasih razmišljujoče... marsikatera govori o prijateljstvu, o ljubezni. mislim, da v nobeni ni bolečine. so pa seveda med njimi tudi vesele, saj včasih se vendarle prebudimo z mislijo, da je svet lep in stopajo z nami skozi življenje dragoceni ljudje.

govorijo pa nenazadnje tudi o tem, kako doživljam tako sebe kot svet; so namreč izbran(k)e iz preteklih objav na mojem blogu tisoč in ena noč in iz nedavnih, lanskoletnih in letošnjih vsakdanjic. večina je takšnih, kakršne so bile v času nastanka; tuintam sem kaj spremenil (rekel bi, posodobil, saj tudi sam nisem več povsem tak, kot sem bil v trenutkih njihovega nastanka).


prijazno povabljeni k branju; najdete in shranite si jih lahko na povezavi >>>

© Aleks 2023

Datum objave: 16. 6. 2023

netmandlc

(vaja v slogu: anagramiranje)

ko hodi v zelje spletni 'tiskarski' škrat...

sipanje črk v prave besede ni lahko pisanje,

ljubkujejo pisca in pesnika včasih, spet drugič kljubujejo.

obrat ali premet pismenk nikakor ne sme biti robat:
lepota golih teles, ki legajo na puščavske sipine, navdihne naj pesnikovo paleto,
dan včasih pade pri pesnikih v temo do dna...
uradniki za poeta tudi kdaj so udarniki...
kameleon včasih lahko je okamenel...
kdorkoli v pesmi pa krokodil.
breza za pesnika je pravzaprav taka kot zebra.

oblika pa naj le bo lepša kot blatna koliba.

proza lahko pomeni zmago ali poraz.
denar je včasih motiv, da bo pisec za delo nared,
pisatelj pa le ne sme se mámonu pustiti speljati.
stik pravih črk in najboljših besed naj prinese mu tisk.

nikakor pisanje ne sme biti le kronika,
roman čim bolj dolg pa ne norma.
odpreti mora nove poti, ograje podreti,
lasten pristop pri pisanju pa naj bo stalen.
škarje so tudi potrebne kdaj, in pripovedi krajše.

neraven pristop je lahko tudi nevaren,
dopustiti je možno skok vstran, a odpustiti?
proza lahko takrat pisca spravi celo v zapor!
vest dostikrat ni več tista, ki oblikuje svet.

moden pa danes sem tudi jaz, netmandlc demon.
škrat nagajiv sem in ne med žicami škart.
miren nisem nikoli, pogosto sprožam nemir,
kasneje mojemu 'delu' pa ne pritiče kesanje.
poostriti bo treba nadzor ali mi oprostiti,
uroki ne spravijo k pameti me, niti ukori.
odslej še naprej bom delal tako kot doslej.

nedvomno pogosto koristen sem, ne le domnevno.
režanje prinašam med branje, v oči pa veselo žarenje.
volja moja je močna, porečete morda, dosežek pa včasih je vendarle jalov?
temno je moje kracanje, pristop moj pa moten?
boder najbrž res vedno ni, niti ne dober...
satir pač rogati sem jaz, nikakor ne nezmotljiv, parkeljc, netmandlc stari.

© Aleks 2023

Datum objave: 1. 6. 2023