sončno mesto

za spomin na potep

sonce
je 150 milijonov kilometrov
oddaljeno od zemlje,
a sončno mesto ni tako daleč,
kakor se zdi.

vse je oddih.

morje, ki božajoče nežno
skozi dan valovi igrive pesmi delfinov
in skozi noč starodavna hrepenenja kitov,
tako podobna človeškim,
kot da smo vsi bratje iz pradavnine,

pročelja pomnikov,
slikovitih cerkva, utrdb in palač
(kjer plapolajo zgovorne zastave),
na katerih se blešči zgodovina;
med njimi v korakih popotnika
odmevajo stopinje vitezov,
ujetih med dobra dela in rožljanje orožja,
nevednih,
da prvo vodi v nesmrtnost
in drugo v smrt.

temnolasi delavci v pristanišču,
krepkih nog in širokih ramen,
zagoreli žilavi ribiči in domače vino,
v zadregi ponujeno
h krožniku slastnih sadežev morja,
postavni fantje dvajsetih let
na ulicah, v kavarnah, v barih,
lepi kot tisti nepozabni mladeniči,
za zmeraj živi v stihih poeta iz aleksandrije.
njihova mlada lepota ostaja zapisana
v poeziji življenja.

še starbaks na obali,
odet v zeleni odtenek dreves v poletju,
ki skorajda neopazen sameva v senci
in deluje otožno prazno,
kakor da so turisti izgubili veselje,
čeprav bi kdo morda rad popil
skodelico tall capuccina.

sončeve pege,
kot črna očesa pogrešanj
na zlati podlagi,
so s prostim očesom nevidne.
kajti sonce
je 150 milijonov kilometrov
oddaljeno od zemlje.

sončno mesto pa ni tako daleč, kakor se zdi.

© Aleks 2022

Datum objave: 27. 11. 2022

eros tanatos

(novembrska)

ljubezen je večnost
v minljivosti časa,
kot je vsaka zvezda na nebu
varuh spominov duše.

feniks v ognju zgori in se znova rodi iz pepela
(ptice so neumrljive)
in v dnevu pred vrati poletja natanko opolnoči
vsako leto vzcveti zimzeleno drevo.


smrt je minljivost
v večnosti časa,
ki zalezuje življenje
s posmehom negibne tišine.

med belimi stenami svetloba ugaša.
v izgubljenih očeh ostaja le
prazen pogled na prgišče sanj,
ki jih veter vrača v temo.


naj se zbojim
brezkončne praznine niča?

ne v nebesih ne v peklu
v slovarju srca ni besede za zbogom.

© Aleks 2022

Datum objave: 9. 11. 2022