često
često pomislim nanj,
skozi svetlobo dneva in temo noči,
ko se zbudim in preden zaspim
(ko neslišno zašepetam, čuvaj ga, angel).
vsaka misel je drobno žareče sonce,
ki ga ujamem v dlan
in zaklenem v srčni prekat,
da bije v sozvočju z menoj,
da mi je toplo,
da se smehljam,
da se veselim trenutka,
ko bom znova
pomislil nanj.
vsaka misel je tudi
velikanski cvet sončnice,
razpet čez moje nebo,
ujet v moje oči,
izrisan v korake mojega plesa skozi življenje,
tudi če je navidez skrit
za negibnimi prsti oblakov,
do roba polnih črnega dežja moje duše,
za otožnim šepetom jesenskega vetra z juga,
za mrzlo belino zidov samote bolniske sobe,
za sanjami neizpisanih pisem,
vedno,
povsod.
v mojih mislih često
domujejo njegova veselja,
in tisti samonjegovi nasmeški,
ko nagajivo opazuje svet
(in mene v njem),
knjige, ki jih prebira,
muzike, ki jih posluša
ali igra na klavir svojih hrepenenj,
lirične nežnosti, ko ima rad,
kipeče strasti njegovih dotikov,
ko daje, ko jemlje,
in ni meja.
z mislimi
hladim rane in božam
brazgotine trpljenj in bolesti,
ki jih skriva pred vsemi
(a ne pred menoj)
in jih prelivam v besede tolažnice.
takrat najmočneje pomislim,
pravzaprav... takrat najbolj vem,
da je dobro in prav,
da sem,
da sva,
on in jaz,
jaz in on,
(več kot le često)
midva.
© Aleks 2022
Datum objave: 21.10. 2022
