pomlad 2022

ker mi toliko daješ

odkrivam pomlad
doživljam radost
v vsem kar živim
lepota življenja
skozi zatemnjena stekla sončnih očal
kipi okrog mene
v podobah mladeničev
ki s samozavestnimi pogledi
stopajo v prihodnost

dlani iz sončnic
na lubju modrih dreves
na lončku iz kavarne
na črnih črkah besed
ki govorijo svetlobo
na obalah temnih spominov
nad katere se sklanjajo vrbe
na znova odkritem smehu
dišečem
po sveže ozelenelih poljih
ki bodo postala kruh
celo v revnih kočah favel

danes bi rad rad zaustavil svet
rad bi se znova vrnil v čas
ki sem ga pravkar živel
ki zanj vem
da ga še naprej
hočem živeti

© Aleks 2022

moški tisočerih svetov

vsak dan je bil vreden čakanja,
ga prešine,
ko opazuje odpiranje tisočerih svetov
pod prsti,
ki jih vpisujejo vanj
dotlej nepoznani dotiki.

vsak dan je bil vreden bolesti,
odkriva,
ko prepoznava kot svoje
podobe, vklesane v globeli trpljenja,
v katerih je on izginjal kot čarodej
(le da so bili vsi obupi resnični).

vsak dan je bil vreden žalovanja,
si reče,
ker samo solze lahko izmijejo rane,
ki so jih razbeljeni žeblji na križevem potu vžgali
v vse bolj izmučeno telo,
v vse bolj izgubljeno dušo.

vsak dan je bil vreden varovanja spominov
(sedaj razume),
da je lahko na ledenih dlaneh preživelo brezupno upanje,
da v praznih očeh ni ugasnilo sonce,
da je s feniksom
iz pepela vsako jutrd pognalo drevo, ki se je sežgalo v noči.

vem, da so tudi drugi v njegovem življenju,
pomisli (s toplo hvaležnostjo),
a čuti, da je med vsemi -
v svetlobi,
v temi,
najbogatejši.

© Aleks 2022

Datum objave: 19. 5. 2022

the answer is, both

does feeling blue in my soul
sometimes
reflect in your eyes

or

does the color of your eyes
sometimes
reflect in my soul?

© Aleks 2022

Datum objave: 9. 5. 2022

da izrekam, rad te imam

ko kdaj brišem za seboj,
kar sem že napisal,
črke izginjajo ena za drugo
z desne na levo,
ravno obratno, kot teče čas,
belina ekrana se vrača,
a ne tudi čas, ki je minil.

beli ekran pred menoj ni več tabula rasa,
kaže mi, da je minulost neizbrisljiva,
vse sem nekoč izkusil,
mislil,
sanjal,
želel ali upal,
čeprav je edina sled doživetega sedaj
vidna samo še v meni.

morda bi bilo bolje molčati,
govoriti samo s pogledi globoko v oči,
z mokrimi poljubi,
z vročimi dlanmi,
ki na vlažni koži darujejo pot do vrhunca
moškemu, ki drhti od strasti
(in ga vrne v nasladi),
a tudi pogledi,
poljubi,
dotiki
ostanejo kdaj zapečateni
samo na enem telesu
in v eni duši
(pogrešajoči, a ne tudi pogrešani),
neizrekljivi
in nepozabljivi.
zdi se, da to ni mogoče,
vendar tudi spomini ljudi izginjajo v črnih luknjah
(tako kakor zvezde, kar nas uči astrofizika,
ali zvoki klavirja, ki za zmeraj utihnejo
v praznem prostoru srca).

ali sploh ničesar povedati.

brisanje črk na ekranu
ni pisanje nazaj,
ni, kot bi vračal besede
v drugačno sedanjost,
ni, kot bi še enkrat živel
in morda popravljal minule zgodbe
(čeprav si to včasih želim).

a morda je ravno zato pomembno,
posebej v dneh, ko svet izgublja samega sebe
in obzorja temnijo,
kdaj odpreti srce,
biti pesnik,
pisati pesmi
in v njih na tisoč in en način izreči,
r
ra
rad
rad t
rad te
rad te i
rad te im
rad te ima
rad te imam

rad te imam.

© Aleks 2022

Datum objave: 1. 5. 2022