on living
inspired by thy music
tu in tam
se velja spomniti:
skoraj osem milijard človeških življenj je na svetu,
a samo eno je moje,
posebno,
in zato dragoceno,
čeprav se navzven morda zdi,
da sem samo kaplja v morju časa,
minljivi piš vetra,
in moja duša zgolj sveča,
ki dogoreva
na poti od niča do niča.
vem,
živeti zaradi sebe
je včasih najbolj težko.
ko si z rdečilom
rišem na obraz režanje klovna,
ko je bolečina varno skrita v ledenem oklepu,
ko pišem pesmi z zvezdami na nebo
ali na zvezde igram klavir
in samo takrat nisem sam
(pa še zvezde jutro odnese),
in kdaj celo smeh
le v meni
votlo odmeva.
vem,
da ni vsak dan
sprehod skozi polje sončnic
ali potepanje med nasadi sivke,
da včasih v temi pomislim,
saj sonce ne bo nikdar več vzšlo
(ker za to nima razloga),
in vendar lahko
na poti skozi življenje
vsak dan podarim
vsaj drobec sebe,
kadar sem nepričakovani nasmeh,
kadar sem dlan na vročičnem čelu,
kadar sem odgovor v očeh moškega,
s katerim se ljubim,
kadar sem objem, ki ne dovoli oditi,
kadar prosim za mir.
a v trenutku
(gledano iz vesolja),
ko se dar neizmerno povrne
(ne vemo ne ure ne dneva),
in postane življenje
bolj svetlo
od vsakršnih sanj,
vem, da bom,
ko se bo zame zapiral svet,
lahko dejal,
da sem
tudi zato
živel.
© Aleks 2022
Datum objave: 19. 4. 2022
se velja spomniti:
skoraj osem milijard človeških življenj je na svetu,
a samo eno je moje,
posebno,
in zato dragoceno,
čeprav se navzven morda zdi,
da sem samo kaplja v morju časa,
minljivi piš vetra,
in moja duša zgolj sveča,
ki dogoreva
na poti od niča do niča.
vem,
živeti zaradi sebe
je včasih najbolj težko.
ko si z rdečilom
rišem na obraz režanje klovna,
ko je bolečina varno skrita v ledenem oklepu,
ko pišem pesmi z zvezdami na nebo
ali na zvezde igram klavir
in samo takrat nisem sam
(pa še zvezde jutro odnese),
in kdaj celo smeh
le v meni
votlo odmeva.
vem,
da ni vsak dan
sprehod skozi polje sončnic
ali potepanje med nasadi sivke,
da včasih v temi pomislim,
saj sonce ne bo nikdar več vzšlo
(ker za to nima razloga),
in vendar lahko
na poti skozi življenje
vsak dan podarim
vsaj drobec sebe,
kadar sem nepričakovani nasmeh,
kadar sem dlan na vročičnem čelu,
kadar sem odgovor v očeh moškega,
s katerim se ljubim,
kadar sem objem, ki ne dovoli oditi,
kadar prosim za mir.
a v trenutku
(gledano iz vesolja),
ko se dar neizmerno povrne
(ne vemo ne ure ne dneva),
in postane življenje
bolj svetlo
od vsakršnih sanj,
vem, da bom,
ko se bo zame zapiral svet,
lahko dejal,
da sem
tudi zato
živel.
© Aleks 2022
Datum objave: 19. 4. 2022
