preden zvečer zaspiš
preden zvečer zaspiš,
zapri oči
in zapleši
pod sveže umitim nebom,
modrim kakor globoke oči morja,
med pomežiki zvezd,
sam s seboj.
izpleši težo
iztekajočega se dneva,
in se nasmehni vsemu,
kar ti je uspelo ta dan.
za zaprtimi vekami
barvaj življenje
vsak dan z močnejšimi barvami.
spomni se
vseh lepot na vsakdanjih poteh.
sprehodi se
skozi slane okuse moških solza
na svojih ustnicah,
ujemi v dlan
prvi topli pomladni dež z obljubo poletja,
znova zdrsni po božajočih besedah
v knjigi z naslovom pesmi
in se dotakni
vonja jasmina v laseh fanta,
ki te je opazoval, ko je mislil,
da gledaš stran,
pa je za teboj poslal plah poljub,
ko si šel naprej.
(mogoče si se še enkrat ozrl?)
preden vstopiš v sanje,
tiste zaresne, mehke,
ki nosijo mir v srce,
prisluhni še enkrat,
kako pod tvojimi prsti zvenijo tipke klavirja,
tista stara, poznana glasba mladosti,
ko so strasti še neraziskane obljube,
kakor jutro,
ki počasi odgrinja zaveso novega dne,
v katerem si ti,
samo ti,
dramaturg svoje predstave,
kjer so nične
vse pogodbe s hudičem,
in kjer ti nihče
in nič
ne more vzeti,
česar sam nočeš dati,
ker je duša tvoja
in tvoje telo.
© Aleks 2022
Datum objave: 31. 3. 2022
