vojakova pesem
na sončno popoldne v mestu
bi šel kakor vi
posedat s prijatelji,
pili bi pivo in se smejali
mimoidočim pogledom,
z navihanostjo mladih let
bi šteli ure, da se zmrači,
v vročem pričakovanju
prvih plahih poljubov,
objemov,
dotikov,
prvih vrhuncev strasti.
a vojna nas je čakala pred vrati pomladi.
noč se ni prebudila v ljubezen,
namesto rož je vzcvetela kri
iz ran mladih teles,
zarja je pordela kot nagelj v gumbnici
na dan, ko se slavijo junaki,
otroci pa so že pozabili, zakaj.
(morda tudi njih čaka vojna pred vrati pomladi.)
podobe prijateljev že bledijo.
brez nog,
brez rok,
brez oči
tiho izginjajo
kakor brezkončna reka obglavljene mladosti
brez povratka
vsak v svojo
ukradeno prihodnost.
kot prikovan
zrem v strah v pogledu na drugi strani.
v njem je želja živeti
enako živa kot moja.
neki drugi, hladni, oddaljeni prsti
pritiskajo na petelina.
in sem obležal, kot v snu,
med tovariši,
ki so padli z menoj
neizsanjanih sanj;
veter odnaša neodposlana pisma,
jecljave poskuse pesmi,
pretrgane fotografije na prsih,
posušene cvetove za srečo...
v ognju gori srce matere
s črno kuverto v rokah,
ki jo bodo pokončali spomini
na dete,
ki ga je vojna pokosila
pred vrati pomladi.
© Aleks 2022
Datum objave: 27. 2. 2022
