preden nekako zaspim, si rečem,
danes sem bil bolj lenoben,
ampak jutri,
jutri lahko naredim veliko stvari.
zjutraj je vse drugače.
mučno je že odpreti oči.
da bi se malo raztresel,
poskusim kartati na mobilcu
(samo en igralec, brez povezave).
v glavnem brezvoljno izgubljam,
zato opustim igro
in se zagledam v strop.
strop je bel, a se barva v črnega.
nekako vem, da je tako,
če se astronavtu odpne vrv
in ostane do konca sam v vesolju.
polagoma se odvlečem v kuhinjo.
pripravim si kavo s spenjenim mlekom
(hvala nebesom za avtomat),
in vročo, ker mi je hladno,
zraven zgrizljam par čokoladnih piškotov,
in kot kak adam v skušnjavi dolgo in vprašujoče
strmim v rdeče jabolko pred seboj,
potem ga položim nazaj na polico.
moj čas polzi mimo mene v ravni črti,
vidim ga,
kot bi na monitorju spremljal mrtvo srce,
iz nič v nič.
popoldne brskam po bralniku.
kup knjig, a nobene zame.
nazadnje se vdam,
položim glavo na blazino
in mislim samo na to,
kako blizu mi je
ena zelo temna pesem.
ja, res mi je.
ne vem, kdaj in kako se znoči (če se).
naenkrat je tema vsenaokrog.
vrnem se v posteljo in preblisne me,
kako modro, da ves dan nisem slekel pižame.
dolgo držim v rokah kozarec pijače
(v takih dneh vse poteka v upočasnjenem ritmu).
kolebam kot kak popačeni hamlet,
spiti ali ne spiti.
preden nekako zaspim, si rečem,
danes sem bil bolj lenoben,
ampak jutri,
jutri lahko naredim veliko stvari.
© Aleks 2021
