pogrešam te

pogrešanim in pogrešajočim

povedano povsem preprosto,
pogrešam te.

ni je poti,
ki bi jo prekrila pozaba;
v dobroti drobnih dejanj,
v pogumu trpljenja,
v tolažbi, ki ne obsoja,
odmevajo tvoje stopinje.

v dolgih nočeh brez svetlobe
te včasih zasanjam.
mir tvoje skrbne roke na čelu,
tvoj nalezljivi nasmeh,
čigar sledi ostajajo z mano za zmeraj.
potopim se
v svetlo mehkobo pogleda,
v katerem ne moreš skriti
topline srca.

ko se prebudim,
dišim po tvoji duši,
radosten kakor majhen fantič
na božično jutro.
prihodnost ima obliko otoka na jugu.

na dan, ki ne mine nikoli,
pijem vino s teboj.
nocoj, ko celo nova glasba
igra stare spomine,
iz zvezd sestavljam tvoje obličje.

povedano povsem preprosto,
pogrešam te.

© Aleks 2020

Datum objave: 11. 12. 2020

ptici

drevo je vedno.
veje kot roke
pripravljene na objem.

© Aleks 2020

Datum objave: 3. 11. 2020

COVID-19: sanje v sanjah

kdo spi?
kdo sanja?
kdo se zbudi?
kdove...

telo na postelji
v komi
kakor da spi.

ventilator brni.

rekel je,
da se morate vi -
govori zdravnik tebi,
z bledico v očeh,
vendar stvarno,
hladno,
nepopustljivo -
odločiti zanj.

ti
ne bi storil tega nikomur.
ne očetu ne mami,
ne bratom ne sestram,
in ne prijateljem.
niti ne svojim belim oblakom
(vem, dobro poznaš Baudelaira) -
ne, ti ne bi storil tega nikomur.
samo meni.

pššššš...
zašušti zrak,
ki naenkrat
ostane zunaj.

ko zapreš vrata za sabo
(nežno in tiho),
se zastrmiš v nebo.
morda iščeš tiste bele oblake tam zgoraj.
med njimi se od obale do obale
prelivajo ognjeni prameni
večerne zarje.

kako lep večer,
pomisliš v zadnjem koraku,
na koncu sanj.

zbudiš
se z nasmehom.

jaz
bdim nad teboj
in poljubim
ta tvoj nasmeh.

© Aleks 2020

Datum objave: 29. 9. 2020

poletna...

opaziva se na tržnici
in si slediva s pogledi.
počasi,
previdno,
do tvoje hiške,
s kamni ograjene.

na stojnici, kjer si se ustavil,
kupim nekaj lokalnega vina
in potrkam
na tvoja vrata.

na robu obzorja
v poletni vročini trepetajo
cvetovi sivke.

v senci drevesa
si deliva sladkosti
smokev z rajskega vrta.
s konico prsta
ujameš sok,
ki mi spolzi po bradi
in mi ga ponudiš.

gledava se v oči.
dolgo.
globoko.
morda vidiva vse do temnega dna.

v vinu
tvoje misli zrcalijo moje.
vse tvoje strahove poznam.
samote. bolesti. smrti.
veliko besed je potrebnih,
da v tebi
izbrišejo čas.

ljubiva se rdečih oči.

najdeš se v meni,
kakor se jaz
najdem v tebi.

(pesem se piše potihoma, v duši.)

najlepše je ležati
malo pijan na plaži, je rekel Rimbaud,
zamrmram
nekam v tvoje golo telo,
ko poslušam,
kako ti bije srce.

pobožaš me po laseh.
za drhtečimi prsti skrivaš,
da si srečen,
da ne bi bogovi opazili,
da si.

© Aleks 2020



Datum objave: 31. 8. 2020

sivkin čas

ptica
mozaik drobnih cvetov
uspavanega drevesa

z vonjem sivke
krpaš moje natrgano srce

pesmi
zastajajo v grlu

v besedi ljubezen
zrcalim
tvojo dušo

© Aleks 2020




Datum objave: 16. 6. 2020

my melody at night… with you

75 let Keitha Jarretta… danes

glasba, ki roma z menoj,
slišana le v spominjanju
na neizpisani čas.

vsak dan je noč,
in v vsaki noči spomin.

spomin -
zimzeleni poganjek na pogorišču zvezd,
medeni vonj sivke na konici bolesti.

spomin -
nasmeh na dnu bolečine,
ali bolečina na koncu nasmeha?

dve duši.
dvoje pogledov.

ti.
in jaz.

in, morda, nekoč spet,
midva.

© Aleks 2020



Datum objave: 8. 5. 2020

vinjeta

rad te imam
kakor nekoč,
čeprav ne vidiš več zvezd
v noči mojih oči,

in moje besede votlo
odmevajo v tvoji duši,
kot da so med potjo
izgubile pomen.

še vedno čutim, kako ti bije srce,
kadar ljubiš,
in kadar sam prazniš buteljko za dva,
a ne napolniš praznine.

nisem pozabil, kaj govori tvoj dotik,
kadar mi sreča obrne hrbet,
in vračam se k tvoji bolesti kot morje,
ki ve in razume vse.

rad te imam kakor nekoč.
dal sem ti sebe,
in ti si me vzel,
za zmeraj.

© Aleks 2020



Datum objave: 3. 2. 2020