podzemna

rad se vozim s podzemno
čeprav se mi ne mudi
(samo delam se)
stojim v vagonu
polnem ljudi
pravzaprav moških
(lepih in drznih)
motrim jih
iznad strani knjige
ki jo držim v rokah
videti je
kakor da vem
kam sem namenjen
a nimam pojma
peljem se kar tako
(imena postaj berem za kamuflažo)
naenkrat opazim tistega fanta
mlad je in nekako neroden
(kot bi šele včeraj odrasel)
vendar ima globoke oči
zaiskrijo se
plaho
a željno
ko se ujamejo z mojim pogledom
tam zgoraj je dan in svet se vrti
tu spodaj je noč in svet se je ustavil
premaknem se malo naprej
da se lahko naslonim nanj
mehko kožo ima
z vonjem slanega vetra ob morju
nasmehne se mi
tedaj vem (za hip)
kam grem
tako se včasih zgodi
ljubiva se zasoplo hitro in v tišini
meni je prav
če bi spregovorila
bi me mogoče spraševal
kdo sem ali kje sem doma
rekel bi da nihče in nikjer
tudi ga ne bi vprašal ničesar
ker nočem besed
ker bom v ropotu naslednjega vlaka
pozabil nanj

© Aleks 2019



Datum objave: 23. 10. 2019