tkalec teme

Jaz sem stkan iz bolečine.

Srce ne bije več,
samo tiho ječi.
Ne kliče več smrti,
ker je mrtvo,
ne kliče več spominov,
ker temnijo od samote,
ne kliče več ljubezni,
ker je poraz.

Kaj je biti osamljen,
ko se potopim vase?
Tam so skriti le moji svetovi,
ki jih rojevam iz svojih solza.
Od zunaj se zdijo samo
neskončni niz ničevih kroglic iz pisanega stekla
(ker se bleščijo),
a so moje sanje,
v njih je moj greh
in odpuščanje.
Ko pišem pesmi,
jih razbijam
in pokončujem sebe v njih.

Ti tkeš bolečino.

Na dnu labirinta tavam izgubljen
med zidovi želje.
Nočem več iskati poti nazaj
(vse ceste vodijo v pekel).
Izhod
si zasul s pozabo,
dušo umrl za svet,
na robu bridkosti
mojih jalovih ljubezni.

Pesniki,
kakor angeli,
umirajo z molkom,
prebodenih kril,
razdanih besed.
Za stihi, iztrganimi iz sebe,
prekleti ugašajo,
kronani s trni vrtnic,
na cvetovih belega pajčolana,
ki jih barvajo s svojo krvjo.

Nekega dne
življenje ne obstaja več.
Nič več ga ni.
Nikjer.

Morda ga sploh nikdar ni bilo.

Samo morje je.
Črno, mirno, globoko.
In nema tišina valov,
ki v prazne oči
šepetajo
mene,
mene,
mene. ..

© Aleks 2019


Datum objave: 11. 9. 2019

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.