rad se vozim s podzemno
čeprav se mi ne mudi
(samo delam se)
stojim v vagonu
polnem ljudi
pravzaprav moških
(lepih in drznih)
motrim jih
iznad strani knjige
ki jo držim v rokah
videti je
kakor da vem
kam sem namenjen
a nimam pojma
peljem se kar tako
(imena postaj berem za kamuflažo)
naenkrat opazim tistega fanta
mlad je in nekako neroden
(kot bi šele včeraj odrasel)
vendar ima globoke oči
zaiskrijo se
plaho
a željno
ko se ujamejo z mojim pogledom
tam zgoraj je dan in svet se vrti
tu spodaj je noč in svet se je ustavil
premaknem se malo naprej
da se lahko naslonim nanj
mehko kožo ima
z vonjem slanega vetra ob morju
nasmehne se mi
tedaj vem (za hip)
kam grem
tako se včasih zgodi
ljubiva se zasoplo hitro in v tišini
meni je prav
če bi spregovorila
bi me mogoče spraševal
kdo sem ali kje sem doma
rekel bi da nihče in nikjer
tudi ga ne bi vprašal ničesar
ker nočem besed
ker bom v ropotu naslednjega vlaka
pozabil nanj
© Aleks 2019
Datum objave: 23. 10. 2019
Jaz sem stkan iz bolečine.
Srce ne bije več,
samo tiho ječi.
Ne kliče več smrti,
ker je mrtvo,
ne kliče več spominov,
ker temnijo od samote,
ne kliče več ljubezni,
ker je poraz.
Kaj je biti osamljen,
ko se potopim vase?
Tam so skriti le moji svetovi,
ki jih rojevam iz svojih solza.
Od zunaj se zdijo samo
neskončni niz ničevih kroglic iz pisanega stekla
(ker se bleščijo),
a so moje sanje,
v njih je moj greh
in odpuščanje.
Ko pišem pesmi,
jih razbijam
in pokončujem sebe v njih.
Ti tkeš bolečino.
Na dnu labirinta tavam izgubljen
med zidovi želje.
Nočem več iskati poti nazaj
(vse ceste vodijo v pekel).
Izhod
si zasul s pozabo,
dušo umrl za svet,
na robu bridkosti
mojih jalovih ljubezni.
Pesniki,
kakor angeli,
umirajo z molkom,
prebodenih kril,
razdanih besed.
Za stihi, iztrganimi iz sebe,
prekleti ugašajo,
kronani s trni vrtnic,
na cvetovih belega pajčolana,
ki jih barvajo s svojo krvjo.
Nekega dne
življenje ne obstaja več.
Nič več ga ni.
Nikjer.
Morda ga sploh nikdar ni bilo.
Samo morje je.
Črno, mirno, globoko.
In nema tišina valov,
ki v prazne oči
šepetajo
mene,
mene,
mene. ..
© Aleks 2019
nekdo te ima vedno rad,
in to niso trave, reka, drevo ali kamen,
nekdo se nikdar ne nasiti bližine
duše,
mehke kot bela pena valov,
ki išče nežnost
v hrepenenju poljuba,
nekdo zmore sprejeti tvoje trpljenje
in ga nositi kot svoje,
ker sam pozna bolečino,
in stopa
s teboj v korak,
tudi ko druge sledove stopinj
briše morje.
nekdo te ima vedno rad,
nekdo, ki ne ve za čas,
ki varuje sanje ptice
v cvetnih čašah
med trni vrtnic,
ki pada s teboj
med zvezde,
ko se znoči…
© Aleks 2019
Datum objave: 16. 6. 2019
|
noben sen ni brez sanj
rumeni cvetovi sanjajo modrino spominčic © Aleks 2019 |
vdam se.
zmaga je Tvoja,
zašepeta
s sklonjeno glavo,
in se pusti
pribiti na križ.
kaj
je večje darilo
kot moja smrt?
© Aleks 2019
Datum objave: 20. 4. 2019
I
molk je zlato
trdijo modri
zlata zrna tišine
padajo v pesnikove pesmi
kakor razbeljeni cvetovi drevesa
in vžigajo samoto
v prazno srce
II
ko umolkne tišina
umrejo pesmi
na pogorišču duše
ostane samo pepel
leden kot sanje
iz katerih
ni prebujenja
© Aleks 2019
Datum objave: 21. 3. 2019
moški na nočnem sprehodu
gre mimo mene
brez besed
osamljenost na njegovem obrazu
(kot v pokvarjenem zrcalu)
odseva mojo
© Aleks 2019
Datum objave: 1. 3. 2019
I.
brez rdečih vrtnic
brez čokoladnih srčkov
samo upanje
da prihodnost je
II.
topel objem
za prijatelja
ki je bil
ki je
ki bo
v besedi
in v tišini
III.
vroč pogled
in želja po tebi
moj edini dar
© Aleks 2019
Datum objave: 14. 2. 2019
ob robu niča
zatajijo besede
niti najbolj vroč krik
ne odmrzne sredice srca
sanje
kot zogleneli metulji
zdrobljeni v prah padajo
na strto lupino duše
na dnu pozabljenega lista
manjka samo še
(izpisan s peresom)
moj podpis
© Aleks 2019
Datum objave: 5. 2. 2019
