intimna pesem za en dan v jeseni

ko se zmrači se spustiva k rokavu reke
(reke imam rad ker nekje nekoč postanejo morje)
on pozna skrit kraj ob obrežju
kjer sediva na mavrici iz jesenskega listja
gledava se
na skrivaj kadiva
malo molčiva
in malo ne

pripoveduje o mestecu
kjer se je rodil
o ljudeh in o mostovih
ki živijo
samo še v podobah njegovih spominov
in o kraju tu blizu
kjer ga po prepiti noči v baru
prvikrat ni bilo sram leči z moškim
tako
kot je hotel od nekdaj
čeprav
(ali morda prav zato ker)
sta zjutraj šla vsak svojo pot

pobožam ga po laseh
s plaho nežnostjo
ker se bojim teme
na svojih prstih
ker sem samo odmev
v kalupu človeka
ki ječi zgolj eno samo
nikoli končano slovo

takrat z drhtečimi rokami
iz vejic drevesa postavi
mlinček na vodi
zame
da bi zmlel mojo žalost v prah in jo zvrtinčil
v nič
nevede se nasmehnem
njegovi prsti se umirijo
v svetlobi mojih navzgor ukrivljenih ustnic
(je sploh že kdaj videl moj smeh?)

nenadoma imava oba
jamice v licih
in drobne gubice okoli oči
ki postajajo zvezde

kot dva trepetajoča polmeseca
se najine ustnice spojijo v poljub
ki zvabi dlani
v sladostrastno popotovanje
vrhunec žari
v najinem skupnem pogledu

ko se stemni
se objeta odpraviva
proti postaji podzemne

prespim pri njem
in z njim
dam mu sebe
a se bojim
nekaj med nama je
več
kakor poželenje

© Aleks 2018



Datum objave: 21. 11. 2018