fontevrault-l'abbaye (kroki s potepa)
zate
in v spominJeanu Genetu
fontevrault kakor svet.
v njem jaz,
med vsemi najbolj grešni jetnik,
se pravi najlepši
in najbolj možat.
znam vrteti nož,
žvižgati na prste,
pljuniti skozi zobe,
pokaditi čik v enem šusu -
le vrai mac.
hitra podoba v oglju:
naslonjen na zid z rokami v žepih,
dolge noge prekrižane v gležnjih,
srepi pogled
zapičen
v mimohod fantov.
črna senca na steni za mano je moja duša.
nihče nima pojma,
da imam dušo.
nihče ne vidi vrtnice v temnih laseh.
(niti ti ne.)
četudi s svojo temino
varujem tebe,
ki si brez greha,
da se te dotakne samo lepota,
da je samota zgolj neznana tujka,
da je v temo vtkana mehkoba svetlobe,
in kujem pesmi,
kakor srce, dan in noč,
iz opilkov rešetk moje samice,
zate.
pred tvoje oči padajo ideogrami na modrih lističih.
v nekih sanjah
bele lilije
vzcvetajo iz mojih dlani.
© Aleks 2018
Datum objave: 1. 6. 2018
objavil aleks ob 08:57 10 komentarji
Oznake: potepanja skozi prostor in čas
Subscribe to:
Posts (Atom)