v novem letu
vsaka zvezda za upanje
vsaka bodika za mir
vsaka pesem za ljubezen
na krilih ptice
luč
za vse ljudi
© Aleks 2017
viharnik
nikoli pomemben.
morda le potreben…
za hip.
za kratek počitek ptice med letom.
mimogrede.
in ko se zbojiš,
da je življenje
samotno drevo,
ki zaman izteza
svoje grčave veje,
da bi se v njih
znova ugnezdile ptice,
in če te takrat
objame veter,
prinašajoč dež,
da bi tvoje gole roke
znova ozelenele,
zakaj ne znaš
prisluhniti šepetu njega,
ne da bi v njem iskal
ščebetanje ptice?
© Aleks 2017
Datum objave: 15. 11. 2017
time and again
dao si mi
rječi za pjesme kojih se još sjeća vjetar
u duginim bojama jesenjog lišča
dušom
bjelom
kao kapi ruže na novozapalom snjegu
da volim
danas kao jučer
i sutra
© Aleks 2017
Datum objave: 4. 10. 2017
all i have to do is dreaming
kadar ga sanjam
(in sanjam ga večkrat)
je v mojih sanjah
tako zelo živ
žarečih ustnic
v polnem razcvetu
kakor vrtnica malega princa
pod slapom iz zvezd
v svetlobi njegovega smeha
odmeva radost
brez samote dvojine
v ritmu bitja srca
igra veter prvo podarjeno pesem
božajoč njegove lase
in kar je najlepšega v njem
je moj najgloblji navdih
včasih me vpraša
kako sem jaz
nežno
z otožno mehkobo v očeh
kakor da v njem
še zmeraj domuje ljubezen
kakor da je med nama samo
iz solza stkana tanka prosojna koprena
brez prezira
brez mržnje
ki jo lahko z eno samo potezo
izbrišem s krvjo
© Aleks 2017
Datum objave: 21. 8. 2017
ponoči zaspim v ljubezen
ponoči včasih zaspim v ljubezen.
na daljnem otoku za dva
z obliko sanj,
skrit
pod baldahinom iz belih oblakov,
se pogled, ki diši po sivki,
na postelji iz cvetov sončnic
utaplja v črnih očeh,
ki nimajo dna.
brez besed
govorita jezika,
plešoča v ritmu bitja srca,
pod nebom,
kjer nespeča luna
brenka ciganske romance
na zlatolase strune kitare.
poljubi na vratu
kot drobni nemi metulji
drhtijo na slanih stezicah,
ko se selijo na jug,
da preženejo mraz,
kakor ptica pred zimo
(v sen padajo
modre cvetke spominčic).
življenje se preliva
kot nektar vrtnic,
kot pena valov,
in se pne
z razprtimi rokami
v vrtove zvezd.
in vseskozi
v mislih,
besedah,
dejanjih,
v solzah in smehu,
v dajanju in jemanju,
enake kretnje dveh duš.
morda sta nekje med sipinami
na začetku in koncu časa
bila in spet bosta
eno,
ne dva?
ponoči včasih zaspim v ljubezen.
zjutraj umrem z nasmehom,
da bi se znova
rodil v noč.
© Aleks 2017
Datum objave: 16. 6. 2017
podoba v zrcalu
kakor prijatelj.
deli moje sanje,
joče z menoj,
z menoj se zasmeje,
v popolnem sozvočju z mano
mi v smehu
pokaže jezik
natanko tedaj kakor jaz.
a tudi
obrne hrbet
in gre
svojo pot
(vendar se vrne, če se ozrem nazaj).
kakor ljubimec.
ista želja v očeh,
isti poljubi na ustnicah,
isto hrepenenje v dlani,
ki se iztegne k meni.
iste zvezde v duši.
kakor samota.
eden,
ne dva.
© Aleks 2017
Datum objave: 17. 5. 2017
prvi maj
prosto po Ivanu Cankarju
kaj slaviš danes,
roka, ki kuješ svet,
brezplačne obroke za lačne otroke,
vse več garanja za vse manj pravic,
ko brez zaposlitve
samo še delaš,
ali slaviš,
ko si ob podarjenem vrčku piva
izmišljaš
povsem samosvoj življenjepis,
da bi kakor iluzionist
z ukano skril svoj datum rojstva
in se vsaj še enkrat prodal,
ali slaviš,
ko odteka mladost
v brezupnih poskusih
odkriti, iznajti, izumiti
vrata v prihodnost,
ki jih (ne) odklepa samo uspeh,
ali slaviš,
ko se bojiš,
da boš postal
le še eden od starcev
iz neogrevanih, vlažnih sob,
ki pod plaščem večernega mraka
skrivajo dobrodelni paket?
kaj slaviš danes,
roka, ki kuješ svet,
ko ti sodbo spet pišeta
frak in talar?
© Aleks 2017
Datum objave: 1. 5. 2017
na drugi strani spomina
včasih ostanem sam
na drugi strani spomina
zaljubil sem sev tvoje samote
(vidim jih pred seboj
kakor zamrznjene koščke sadja
v kozarcu vodke
ki jih odtajam
z objemom dlani)
v pripovedi tvojih oči
otožne in lepe
zgodbe o nemiru hrepenenja
ki si želi
izsanjati ljubezen
v tango tvojih pogledov
na mojem obrazu
vse do nasmeha
v čarne poti tvojih kretenj
ki so me vodile naravnost
v tvoje varno naročje
(v stiku dveh golih teles ni prostora za strah)
pustil sem ti
da vstopiš v moj svet
in vame preliješ svoje življenje
(gledava se)
na zatajevane solze
je posijalo sonce
v najbolj trdi temi noči
zjutraj sem dišal po tebi
z ukradenim zadnjim poljubom
sem z oblaki vgraviral v nebo
podobo tvojih razprtih ustnic
v ritmu odhajajočih korakov
sem se spreminjal
v drobne črne cvetove
na notnem papirju brez violinskega ključa
ti si postal pesem
neizpeta
do konca
© Aleks 2017
Datum objave: 14. 3. 2017
začarani gozd
Rad bi za zmeraj zašel
v neskončnem zelenju
gozdov njegovih oči,
in v praprot zarisal poti,
po katerih ni stopal
nihče pred menoj.
V središču njegovih zenic
je skrita jasa
(nagajivi zeleni otrok rumenega sonca),
zakladnica šepetanj,
ki lahko spregovorijo
samo z mojim življenjem.
Z nedolžnostjo mladega meseca
bi na novo izumil jezik,
iznašel nove besede,
spletene iz travnih bilk,
za novo dvojino
novega sveta.
Gol bi zaplesal poganski ples,
vznemirjen
pod tujim nebom,
in sprejel vase
tople kaplje
njegovega dežja.
A moral bi sleči temo
in jo odložiti
na drugi obali -
toda ali bi potem
jaz
še bil jaz?
© Aleks 2017
atum objave: 1. 2. 2017
Subscribe to:
Posts (Atom)
