desetnica

O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo padaš, samo padaš,
padaš, padaš
v prepad neskončne modrine.
(Srečko Kosovel, O, saj ni smrti)

v neskončno globino neba
lahko padaš skupaj
z belo mehkobo spojenih duš

na potepih spominov
(prehojene poti
se ne utrudijo od teže korakov)

prsti drsijo preko oblakov
kakor po tipkah klavirja
zvezde dišijo po božajočih dlaneh

šumenje jesenskega listja
v deževnem somraku
odmeva mir morja

kot v naročju sanj
je tišina večera
zrcalo neminljivih besed

zapisanih
v modrih cvetovih spominčic
z govorico srca

v neskončno globino neba
lahko padaš skupaj
nenehno

hitenje let
zaustavlja
poljub

© Aleks 2016



Datum objave: 11. 12. 2016