moj črni ključ

moj črni ključ odpira telesa.
in jaz
sem včasih grob.

v nočeh,
ko sem samo telo ognjenega zmaja,
ustvarjeno za čutne užitke.
prežeče.
lačno topline bližine,
iščoč izpolnitve
v enem od drugih voljnih teles.
na dnu je pozaba,
ampak to vem samo jaz.
(čeprav, morda tudi on...?)

če so poljubi, so temni.
začenjam jih urno,
brez dovoljenj, brez vprašanj.
ustnice so iz žarečega oglja.
odtisi postaj potepa po drugem telesu
ostajajo za menoj,
rdeči,
boleči...
oči so zaprte za druge podobe in ne
zaradi prvih užitkov.

divji utrip krvi,
vse do vrelišča.
koža se lesketa od vroče pohote,
misel je samo ena:
imeti,
vsaj za hip,
imeti...
čeravno nikoli ne postaneva eno.
čeprav zmeraj vem,
kje se končujem jaz
in začenja on.

nikomur ni mar, kaj je potem.
ali kdo.
zlijeva se vsak s svojo temo kakor vampirja
in naju ni več;
samo široke zenice se bleščijo,
morda od užitka,
kdo ve,
morda od solza.

moj črni ključ odpira telesa.
in jaz
sem včasih grob.

beli ključ sem izgubil nekje med potjo.
z njim sem nekoč
odklepal duše.

© Aleks 2016



Datum objave: 21. 4. 2016